Od kod jemljete energijo za treninge, potovanja in tekme? Ne motivacije, ampak energijo?
Niti ne vem. Med pripravami je naporno. Med pripravljalnim obdobjem se velikokrat vprašam 'kaj mi je tega treba'. Regeneracija ni več taka, kot je bila in telo je utrujeno. Potem pa pomislim na željo, ki jo imam, tisto mojo otroško željo, da si želim skočiti čim višje. Glede na to, da v skakanju še vedno uživam, vedno najdem dovolj motivacije, dovolj energije, da nadaljujem s treningi. Po začetku sezone pa je lažje, saj treningi niso več tako naporni. Najtežji del sezone so potovanja, prekladanja gor in dol po letališčih, hotelih, tudi palice niso najbolj idealen kos prtljage. Na tekmah pa … Če nisem poškodovana, če se dobro počutim, potem skačem z veseljem. V pripravljalnem obdobju mislim na to, kako lepo je, ko tekmujem.
V naprej imate sliko tekme v glavi?
Da. Nekaj podobnega. V pripravljalnem obdobju privrejo na plan tudi negativni občutki, še posebej, če te nekaj zaboli ali če se zjutraj zbudim cela 'polomljena'. Toda vedno najdem dovolj energije, da nadaljujem.
Dvajset let 'ciganskega' življenja iz mesta v mesto, z letala na letalo je precej naporno. Lahko bi bili kjerkoli drugje v tistem trenutku. Se tega ne naveličate?
(smeh) V bistvu res. Zdaj, ko se je zimska sezona zaključila, me je veliko ljudi vprašalo, če grem kam na počitnice. Pa sem jim rekla: 'Nikamor. Nobenih možnosti ni, da kam potujem. Doma bom. Dovolj imam potovanj.' Potovanja so res naporna. Ko si tam, na končni destinaciji, je sicer lepo, ampak preden prideš do tja ... Večinoma na tekmah sicer nimamo priložnosti, da bi karkoli videli. Posebej na mitingih – dan prej prideš tja, naslednji dan tekmuješ in po tekmi greš takoj domov. Res sem obiskala veliko sveta, ne moram pa reči, da sem ga veliko videla. Vidim atletske stadione, dvorane, hotele in letališča. Na prvenstvih je malce boljše, ko smo tam malce dlje in imaš morda dan časa, da si ogledaš mesto. Potovanja so res naporna, a nekaj je treba delati. V skakanju še vedno uživam in očitno imam še dovolj energije, čeprav včasih niha.
Ste si kdaj samo sebe predstavljali drugače kot s palico, ko premagujete nebeške višine? Morda kuharica?
(smeh) Hotela sem študirati medicino, potem pa mi je šlo v športu tako dobro, da sem ugotovila, da oboje ne bo šlo. Takrat sem dobila kolajno na mladinskem svetovnem prvenstvu in prevladali so pozitivni občutki do športa. Imela sem vizijo, da bom v naslednjih letih krojila svetovni vrh. To se je potem izmikalo, želja pa je ostala. Vedno sem bila dovolj dobra, da sem se uvrstila na veliko tekmo, nikoli pa tako dobra, da bi osvojila kolajne. To se je vleklo kar nekaj časa, vmes sem imela štiri zelo lepa leta na študiju v ZDA. Potem pa je končno prišla prva kolajna in ko sem to osvojila, sem hotela še eno. Zdaj se je kariera podaljšala in ni mi žal. Bilo je tudi veliko negativnih občutkov, pa tudi veliko pozitivnih. In skušam se opreti na pozitivne. V tem trenutku imam v glavi več pozitive. Res pa je, da so v tistih letih, ko mi ni šlo, prevladovala negativna čustva. Toda tudi takrat sem verjela, da še lahko nekaj dosežem in tako dolgo vztrajala, da mi je uspelo.
Vedno ste verjeli?
Da. Sem za trenutek tudi podvomila, obupala. Za eno uro, za dva tedna, za mesec ... Nikoli pa nisem dokončno obupala. To me je pripeljala do tu, kjer sem zdaj – s šestimi kolajni z velikih tekem.
Star pregovor pravi 'potrpežljivost je božja mast'. Tudi vi imate očitno ogromno mero potrpežljivosti. Ste kot človek taka, kot ste kot športnica, ali drugačna?
Zdi se mi, da sem zasebno precej mirna, a lahko me nekaj tudi močno razjezi. Včasih morda malce prehitro reagiram na kakšno stvar. Na trenutke sem lahko kar huda, naporna.
Omenili ste izjemna štiri leta v ZDA. Boste v svoji drugi domovini tudi nastopili na največji tekmi? Olimpijske igre 2028 bodo v Los Angelesu.
V tem trenutku tega ne vidim. To je oddaljeno še tri leta v prihodnost. Ne vem. Ne morem gledati toliko naprej. V treh letih se lahko zgodi marsikaj. Lahko izgubim motivacijo, lahko se poškodujem ... Bomo videli. Zdaj se osredotočam na poletno sezono 2025. Ta teden imam počitek. Počitek z obveznostmi.
Greste še kaj v hribe?
Ne, ne. Ni časa. Mogoče bi lahko šla po poletni sezoni, ampak takrat v hribih že zapade prvi sneg in ne morem. V takem pa ne bom lezla po gorah, saj nimam izkušenj.
Preskusite kdaj steno za športno plezanje?
Ne. Dovolj plezanja imam v dvorani v Celju.
Gimnastiko pa imate redno na programu.
Da, enkrat na teden v Mariboru.
Vam je všeč?
Gimnastika je super. To je del treninga. Ne delam nekih telovadnih elementov, ampak stvari, ki so del trenažnega procesa. Tudi trener je super.
Kako pa družina in prijatelji gledajo na vas? Zdaj ste dozoreli. Se je vaš intimni krog zdaj, ko ste ovenčani s kolajnami, razširil?
Družina in prijatelji me stoodstotno podpirajo in razumejo, da so vsi moji dosežki prigarani. Podpirajo me v tem, kar počnem. V zadnjih letih pa je krog ljudi, ki mi pomagajo, širši. Tu je trener Milan Kranjc, fizioterapevtka Urška Navodnik, pa reprezentančni fizioterapevt Khalid Nassif, ki me sprejme takoj, ko imam kakšne težave s hrbtom. Tu je še maserka Nataša, ki mi gre zelo na roko, pa zdravniki, pa gimnastični trener Sandi ... Ogromno ljudi, ki so mi blizu in mi res pomagajo. Tudi v celjskem klubu Kladivar. Letos sem celo sama upravljala z ogrevanjem dvorane, ki je bila tako celo zimo topla. Na treningu sem imela idealno temperaturo za delo. Mislim, da je to veliko pripomoglo k temu, da sem lahko normalno trenirala. Da ni prišlo do poškodb. Če na treningu tehničnih disciplin nimaš prave temperature, ne moreš narediti nič. Pomaga tudi Atletska zveza Slovenije ...
V športu danes ne moreš uspeti brez široke podpore.
Zagotovo ne. Poleg tega pa okoli sebe rabiš ljudi, da svoje frustracije preneseš na njih, da ti je lažje. V tistem trenutku malce trpijo, a ljudje, ki delajo s tabo, prevzamejo negativno energijo in potem ti je lažje. Kot pivnik so. Brez tega bi bilo nemogoče izpeljati vse to. Razen, če si človek-robot, a jaz nisem. Pravijo mi sicer Tina mašina, a sem kar občutljiva oseba.
Za sprostitev spijete kakšen koktajl? Recimo Blue lagoon?
(smeh) Ne, ne. Zdaj imam raje pivo. Ampak le enega. (smeh)
