Podelitve oskarjev skozi zgodovino niso zaznamovali zgolj zmagovalci, pač pa tudi poraženci. Spomnite se recimo kriminalne drame Irec (2019), v kateri je Martin Scorsese znova združil moči z Robertom De Nirom in Joejem Pescijem ter prvič z Alom Pacinom. Film je bil nominiran za deset oskarjev, a je na koncu domov odšel z natanko nobenim. Slavnemu režiserju se je takšen scenarij ponovil letos z Morilci cvetne lune. V tem pogledu ga prekaša zgolj Spielbergova Barva škrlata (1985), ki je bila veliki favorit 58. podelitve oskarjev in je praznih rok ostala kljub kar 11 nominacijam. A če so bili nekateri veliki filmi spregledani na dan razglasitve dobitnikov, nekatere klasike na gala večer sploh niso prišle, saj so nanje pozabili že pri nominacijah.
Takšna usoda je doletela tudi dva izmed najpomembnejših nemih filmov vseh časov, Luči velemesta (1931) in Moderni časi (1936), v katerem je Charlie Chaplin skozi komedijo mojstrsko analiziral posledice industrializacije in kapitalizma. Dvajset let pozneje sta bili v petdesetih letih povsem spregledani tudi kriminalka Fritza Langa Velika hajka (1953) in klasični vestern Iskalci (1956). Je pa režiser slednjega, John Ford, za razliko od Chaplina, ki ni prejel režiserskega kipca, in Langa, ki sploh ni prejel oskarja, s štirimi nagradami za najboljšo režijo največkrat nagrajen režiser vseh časov. Leto po tem, ko je ameriška filmska akademija spregledala Fordove Iskalce, so glasovalci povsem zaobšli še eno vojno klasiko, Kubrickove Steze slave (1957).
V šestdesetih letih na oskarjih nadalje (tudi ali predvsem zaradi pravil akademije) nismo videli večnice Dober, grd, hudoben (1966) Sergia Leoneja, italijanskega filmskega režiserja, ki prav tako kljub izjemnemu opusu ni in ni imel sreče s prestižnimi oskarji. Leone nobene nominacije ni prejel niti slabih 20 let pozneje za kriminalko Bilo je nekoč v Ameriki (1984). Štiri leta pred tem je bila sicer spregledana še ena mojstrovina Stanleyja Kubricka, srhljivka Izžarevanje (1980). Nič manj pestra niso bila devetdeseta, ko so povsem brez nominacij ostali na primer Tarantinovi kultni Stekli psi (1992), Linklaterjeva drama Pred zoro (1995), Mannov triler Vročina (1995) in recimo Veliki Lebowski (1998) v režiji bratov Coen.
Na prelomu drugega tisočletja je izostanek nominacij med filmskimi ljubitelji odmeval pri izjemni drami Razpoložena za ljubezen hongkonškega režiserja Wong Kar-Waija. Opažen je bil tudi spregled južnokorejske kriminalne drame Spomini na umore (2003). Režiser Bong Joon-ho se je sicer nato proslavil na podelitvi leta 2020, ki je bila v znamenju njegove drame Parazit, ki je kot prvi tujejezični film prejela tudi glavno nagrado. Ni lahko razumeti niti, kako je akademija lahko povsem pozabila na Tarantinov dvojec Ubila bom Billa. Enaka usoda je nekaj let pozneje doletela še Fincherjev Zodiak (2007), Scorsesejev Zlovešči otok (2010), Von Trierjevo Melanholijo (2011) in Baumbachovo Frances Ha (2012).
Letos se je sicer v Hollywoodu največ govorilo o tem, da bi za oskarja kot režiserka in igralka morali biti nominirani tudi Greta Gerwig in Margot Robbie za film Barbie. Zgodbo so čez lužo prenapihnili tamkajšnji mediji, ki v dobi politične korektnosti o oskarjih tu in tam pišejo, kot da gre za tekmovanje v uravnoteženosti razdelitve nagrad, ne pa podelitev filmskih nagrad. Tako Gerwigova kot Robbiejeva, ki sta v preteklosti ustvarili bistveno odmevnejše kreacije, sta letos pač morali po oceni glasovalcev priznati premoč veliki konkurenci v njunih kategorijah. Letošnja sezona je bila recimo bistveno manj prizanesljiva do filma May December. Kompleksna drama v režiji Todda Haynesa, v kateri čudovito igrata Natalie Portman in Julianne Moore, je prejela zgolj nominacijo za izvirni scenarij. Film, ki sploh ni bil nominiran in ki torej najbolj ustreza parametrom poante našega članka, pa je letos vsekakor Vsi mi tujci v režiji Andrewa Haigha.
