V nasprotju z vami, pijanimi od lastne pomembnosti in oblasti, ki se je oklepate z vsemi sredstvi in močmi, ne vidite pa več ljudi in njihovih stisk, večina nas ravna odgovorno. V svoji oholosti se vse manj zavedate bedarij, ki jih počenjate, in za vse težave, ki jih ne znate rešiti, krivite nas. Pozabljate, da smo mi že zdavnaj kot nujno zlo sprejeli maske, karanteno in vsiljeno policijsko uro, ki traja in traja. Tiste maske, ki si jih marsikdo od vas ne natakne na svoj nos, dokler vas glas ljudstva ne spomni na vašo odgovornost.
Pravi problem te družbe je oblast sama in njen strah pred javnim mnenjem, zaradi katerega se skrito za nujnimi ukrepi v tajnosti spreminja to družbo v karikaturo demokracije, ki jo ves čas valjate po ustih. Kljub ali prav zaradi vedenja, kako prekleto sta strmoglavila zaupanje in vaš ugled, vse bolj brezobzirno in brutalno razgrajujete družbo in ugrabljate državo, ki vam je po naključju padla v šape. To spominja na čase, ko sta svet pahnila v nesrečo banksterski pohlep in tolpa frustriranih nasilnežev, ki so si v imenu večvrednosti hoteli podrediti svet. Takrat se je vse skupaj slabo končalo in marsikdo se spet boji, da se zgodba ponavlja.
Na počez, brez dokazov, nam ta pobalinska lažniva grupa korak za korakom krade državljanske pravice in svoboščine, ki se jih boji kot hudič križa zaradi svojega patološkega nezaupanja v lastne ljudi in bedastega strahu pred glasom ljudstva, ki mu raje natakne nagobčnik, kot da bi mu prisluhnila. Ljudje vse bolj postajamo nočna mora verolomne oblasti in oblast sama postaja vse večja mora za ljudi. Samo še nekritičen vernik v eno samo resnico ali popoln bedak lahko še naprej slepo verjame v dobre namene nizkotnega sebičnega kupčkanja s funkcijami, privilegiji in osebnimi koristmi pod krinko dela za skupno dobro.
Težko je zaupati popadljivemu rotvajlerju, ki grize in besni po vsem, kar mu ni po volji. Še težje pa spužvam, ki mu sledijo zaradi svojega ničvrednega značaja in osebnih koristi. Nemogoče pa je verjeti in zaupati tolpi, ki celo svoje lastne nesposobneže ihtavo brani pred zasluženim odhodom v pozabo. Že zaradi lastnih koristi bi pričakovali, da se jih bodo sami znebili in jih za zmeraj zbrcali s položajev, ki jim niso dorasli. Ampak ne, koristolovska tolpa rešuje svoje nesposobneže, sebe in svojega gospodarja iz oslovske klopi iz enega samega razloga: ostati pri koritu. Lojalnost denarnici in pokornost gospodarju, ki jih drži za vrat, je pomembnejša.
Zato v oslovski klopi ostaja minister, ki trdi, da služi ljudstvu, nam pa, sklicujoč se na svojo že zdavnaj izgubljeno kredibilnost in integriteto, zagotavlja, da nima nič s korupcijo, ki mu jo očitajo. Zato je trdno v oslovski klopi tudi ministrica, ki iskreno verjame, da je položnica pravi dokaz zrelosti in odgovornosti in vstopnica v svet odraslih. Ona že ve, saj je bila sama nedavno prikrajšana zanjo in za iniciacijo v svet odraslih in odgovornih. Tam je tudi minister, ki verjame v svetost življenja, malo mar pa mu je za človeka vredna življenja tistih, ki so že zdavnaj plačali svoj davek skupnosti.
Oslovska klop je dolga. V svoji dolgi karieri tudi zdajšnji prvi minister, zaradi popadljivosti in nenehnega spotikanja ob škandale, nikoli ni bil daleč od nje.
Prav je, da se v demokratični družbi sliši vsak glas, pa najsi je še tako skregan z zdravim razumom ali človeškimi in božjimi zakoni. Svoje mesto pod soncem in v parlamentu mora imeti celo drhal. Seveda je mučno gledati, kako protodemokrati in nacionalšovinisti in njim podobni »človekoljubi« v najvišji državni instituciji z najbolj prostaškim jezikom, ki ga premorejo, polni sovraštva in predsodkov, zlivajo žolč in strup na vse, kar niso oni in njim podobni. Njihova empatija in solidarnost gre zgolj drhali, ki jih je volila, in njihove besede so besede drhali, ki jih je izvolila.
Veliki filozof se je nekoč že spraševal, zakaj je tudi drhal potrebna. Morda je prava vloga drhali prav v tem, da nam pred nos postavi ogledalo in nas spomni, kakšni nočemo in ne smemo postati.
Pomlad je tu, na ustavnem sodišču čaka nekaj pobud o pravicah in svoboščinah, epidemija izgublja zagon in gospoda so zaskrbljeni: vse več koles je že očiščenih.
Predsednik bi se pa pogovarjal.
Emil Brence, Bled