Toliko časa je Peter Prevc zdržal brez skokov

Najboljši slovenski skakalec v zgodovini Peter Prevc je lani v finalu sezone v Planici pomahal športu v slovo. Takrat je dejal, da najprej potrebuje premor od skokov, da pa si želi v prihodnosti nekaj delati z dušo in s srcem. Dvaintridesetletnik je tudi letos prišel pod Ponce in presenetil z izjavo, da ga srce močno vleče nazaj k skokom.

Leto je naokoli, odkar ste postali športni upokojenec? Kako ste se privadili na ta prehod?

V bistvu je bilo zelo lahko. Počutil sem se kar nekako osvobojeno. Ne vem, zakaj, očitno sem imel sam pri sebi toliko pričakovanj, pa sam do sebe toliko pritiska, da sem se ves čas izboljševal, hotel nekaj narediti. Po tem, ko tega ni bilo več, mi je nekako odleglo. Najprej sem se zares spočil. Nič me ni posebej presenetilo.

Kako pa je doma v očetovski vlogi zdaj, ko niste toliko zdoma?

Tu pa je sprememba. Doma se zelo pozna tudi na stabilnosti otrok, ker potrebujeta očeta in mater, da smo skupaj, da ima vsak malo svoja pravila. V bistvu uživam v tem, ko ju opazujem, kako skušata kakšna pravila zaobiti. Ko en starš nečesa ne dovoli, gresta še do drugega vprašat. Vesta, da doma ne gledamo skoraj nič risank, zato rečeta, da bosta šla k babi in tam gledala risanke. To se mi zdi zelo prisrčno, ker je iskreno, to imam rad.

Ob slovesu od skokov ste mi dejali, da si želite po koncu kariere najti kakšno stvar, ki bi se ji posvetili s srcem in z dušo. Ste jo našli v tem letu?

Ja, v bistvu me spet vleče nazaj v šport (smeh). V tem letu sem preizkusil kar nekaj stvari, izobraževanj, različna dela, ko pa sem šel kot gledalec na tekmo v Engelberg, sem videl, da mi je v bistvu to okolje zelo všeč. Ampak zdaj imam bolj jasne prioritete. Doma moram biti od treh do sedmih popoldne, ostalo pa prilagajamo temu. Stoodstotno v novo vlogo ne grem, gotovo pa se lahko kaj najde, da pomagam temu športu s svojim znanjem, z izkušnjami, tudi praktično ljudem od 15. leta naprej.

Engelberg je že pred prvim vrhuncem sezone, pa ste že ugotovili, da so skoki tisto, kar si želite še naprej početi? Ste že razmišljali, kakšno vlogo bi prevzeli?

To okolje ljudi v skokih mi je všeč, ko si lahko zelo odprt in odkrit eden do drugega. Pogrešam družbo malo posebnih ljudi, ki ves čas stremijo k napredku. Se pa moram še zmeniti, kakšno vlogo bi bil pripravljen prevzeti.

S Hrgoto (Robert, selektor skakalcev, op. STA) sva malo že debatirala o tem, vendar nisva še ničesar dorekla. Zagotovo pa bolj v domači reprezentanci kot na ravni mednarodne zveze. Treba je poskrbeti za svoje.

V Žirovnici gradijo vetrovnik in tudi to sodelovanje me zelo zanima.

Torej niste dolgo zdržali brez skokov?

Nekako sem brez skokov zdržal le pol leta. Po pol leta sem bil nazaj na skakalnici. Ne kot skakalec, letos nisem šel skočit, bom pa gotovo skočil še kdaj.

To sem jaz, to je moja duša, poskusil bom. Najverjetneje v Kranju, tam najbolj poznam skakalnico, je najbolj varno, ampak tekmoval pa ne bi več. S tem, kar sem dosegel, sem povsem pomirjen.

Kako gledate na uspehe sestre in brata? Ste pričakovali takšno prevlado Nike?

Nekako veš, da je sposobna, ampak ne vem, če je to ravno pričakovanje, da zdaj pa mora uspeti ali pa da bi bil razočaran, če ne bi. To je vseeno šport.

Če sem se kaj naučil, je to, da dokler ni konec, ni konec. Zmeraj se lahko žal kaj zgodi, tudi kaj dobrega, lahko napreduješ v zadnjem trenutku ali pa tudi padeš. Ampak za Niko sem predvsem upal, da zdrži, da je ne "pojejo", da sama sebe ne "poje", in najpomembneje je, da dela to, kar ima tako rada. Ko vidiš, kako je zadovoljna pri tem in kako obvlada stvar, tudi mene zadovolji.

Zdi se, da se je Nika šele po kolajnah v Trondheimu zares sprostila?

Ona je zelo zadržana oseba in iz takšnega človeka pač na silo ne moreš ven vleči čustev. Ji je pa po uspehih v Trondheimu res odleglo, tudi več spremljevalnega osebja so imeli, nekdo je bil ves čas ob njej, kar je gotovo dobro, če si po naravi zelo zadržan. Takšen človek potrebuje oporo oziroma nekoga, da novinarjem reče, kdaj je dovolj. Takšen je svet, tudi Dončića (Luka, košarkar, op. STA) na primer do 18. leta niso pustili med ljudi.

Kaj Niki še preostane? Naslednja sezona je olimpijska. Ali tako dobro skače zaradi ljubezni do športa ali jo naprej ženejo uspehi?

Ko enkrat izgubiš ljubezen do športa, tudi ni več medalj. Moraš imeti iskrico in delati za svoje zadovoljstvo. Le do takrat si lahko uspešen.

To sem sam zelo dobro občutil na lastni koži. Po mojem padcu v karieri sem se lahko spet dvignil šele po tem, ko sem si iskreno odgovoril in prišel do spoznanja, zakaj to delam. Ker imam rad ta šport.

To je to in tudi če Nika ne osvoji nobene medalje več, če bo ona uživala v tem, kar dela, zakaj pa ne?

Kaj pa Domen, vas je on z uspehi to zimo kaj presenetil?

Pri Domnu sem pomislil, da sem mu morda jaz delal medvedjo uslugo, da sem ga zaviral pri tem, da ni mogel zaživeti tako, kot je. Ali pa si je morda on sam zaradi mene naložil kaj več pritiska, morda pa se je samo lahko skril za priimkom Prevc, saj ne veš.

Ampak on je drugačen Domen zadnja tri leta kot takrat, ko je prišel v svetovni pokal. Odrasel je in v bistvu ni nikoli obupal. Res sem ga težko gledal v začetku sezone, ko mu ni šlo, ker sem videl, koliko je vložil. Potem je pa še sezono začel v Lillehammerju, ko je držal smučko v zraku, nato je bil diskvalificiran, potem je v Neustadtu spet padel.

Ko pa je prišel v Innsbruck in je tam začel skakati, sem si rekel, zdaj pa bo. In od takrat je šlo vse navzgor. On je imel dolga leta takšno tehniko, da si ni pustil zelo odskočiti in je drugje iskal prednosti, zdaj pa je šel nazaj na začetek in sestavil skok do potankosti.

Kot da bi se v Domnu odprl nekakšen jez. Zdaj se mi zdi, da je zelo igriv, nagajiv, pove pošteno, tako, kot je.

Koliko ste pa med sezono v stiku?

Zelo malo. Pred svetovnim prvenstvom sem vsakemu napisal sporočilo z dobrimi željami, ju malo pripravil na kakšno nevarnost in to je bilo vse.

Kakšno pa je vaše mnenje o aferi s prirejanjem dresov?

Za skoke je to slabo, lahko pa se odgovorni zelo veliko iz tega naučijo in iz tega potegnejo spremembe pri kontrolah. In to je vse. Nekaj je, če je dres prevelik za centimeter, nekaj drugega pa, če ti kompletno dres razstaviš in še enkrat sestaviš. Se pravi, velika razlika je, ali se pelješ čez naselje 50 ali 150 km/h, in tudi na cesti so kazni temu primerne.

Pri nas pa takšnega primera še ni bilo, si sploh nisem upal predstavljati, da je to mogoče. Če bi bila kontrola bolj stroga med celotno sezono, se to sploh ne bi moglo zgoditi.

Kakšno je torej življenje po športu?

Včasih bolj dobro, včasih manj dobro. Takšno je življenje. Zdaj ga jemljem drugače, nekako manj resno. Čas gre zelo hitro. Kdaj se nič ne zgodi, kdaj se pa zgodi toliko stvari hkrati, ampak na to ne moreš vplivati. Tako je.