Bilten majskih dogodkov se je začel s tem, da je sarajevska Filharmonija igrala Beethovna. Nikoli nisem bil posebno navdušen nad priložnostnimi koncerti, a si je prijetno predstavljati, kolikšno duševno žrtev je pripravljen sprejeti obskurni notranji minister, medtem ko posluša morda najbolj romantično mojstrovo delo, posvečeno grofici Teréz Brunszvik. Nekako tako, kot če bi mene nekdo prisilil, da gledam celotno tekmovanje Pesem Evrovizije. Grozljivka, ki se je zdaj pokazala tudi v fizični obliki, v kostumih in sceni, ženske so večinoma prikazane kot čarovnice, moški, ki niso nebinarni, pa kot bolj ali manj nepotrebni. Kar tudi ne bi bila tragedija, če bi človek lahko kaj poslušal: tukaj je tudi Švicar/Švicarka, najboljša pevka v tej konkurenci, z zelo zahtevnim odrskim nastopom, a zaman. Ne več kot pet minut bi posvetil Evroviziji, novici, da so Nizozemca odstranili, slovenski pesmi 40 sekund, srbski 80. Francoz arabskih korenin, ki zna peti, potem pa adijo. Dovolj zame, kar zadeva festival, ki se je začel kot revija šlagerjev, zdaj pa živi kot del politične kampanje. Kot recimo na Hrvaškem, kjer premier Plenković, kjer koli je mogoče, izkoristi priložnost, da se vsili v lonec, v katerem se peče Baby Lasagna, kot je umetniško ime pevca, ki jih je zastopal letos. In ki je, kot trdi hrvaška javnost, letošnji moralni zmagovalec.
Ahmed Burić
V resnici je fant simpatičen, pesem je sestavljena, kot da se je Prodigy odločil, da bo nastopil na Opatijskem festivalu, vse skupaj pa vleče malo na desno, saj bes...