TEHNOLOGIJA

4G je za na Luno

Na Zemljinem naravnem satelitu bodo vzpostavili mobilno omrežje. Misija s tehnologijo 4G naj bi te dni odpotovala na Mesečevo površje.
Fotografija: Pristajalnik družbe Intuitive Machines Nova-C je na prvi misiji nosil ime Odysseus, zdaj so ga nadgradili in poimenovali Athena. FOTO: Evan Garcia/Reuters
Odpri galerijo
Pristajalnik družbe Intuitive Machines Nova-C je na prvi misiji nosil ime Odysseus, zdaj so ga nadgradili in poimenovali Athena. FOTO: Evan Garcia/Reuters

Naslov je mogoče malo trapast, a dejansko drži. Nokijin lunarni površinski komunikacijski sistem (LSCS) je bil uspešno vgrajen v pristajalnik Athena, ki je del druge misije IM-2 podjetja Intuitive Machines. Athena naj bi poletela prav te dni, njen glavni cilj pa je merjenje prisotnosti lunarnega vodnega ledu. Na krovu bo imela več vozil, nekatera pa bodo uporabljala LSCS za komunikacijo s pristajalnikom ter pošiljanje podatkov in slik nazaj na Zemljo.

Athena bo pristala zelo blizu grebena kraterja Shackleton, na območju, znanem kot »vrh večnega sonca«. Sonce je tam nizko na obzorju, a vedno vidno in nikoli ne zaide, podobno kot polnočno sonce na Zemlji. To je območje, ki naj bi ga obiskali astronavti misije Artemis, ko se bo človek nekega dne dejansko vrnil na Luno.

Hitrejša komunikacija

Nokia Bell Labs in ameriška vesoljska agencija Nasa sta razvili povezavo 4G, ki bo delovala kot t. i. omrežje v škatli (kombinacija več komponent računalniškega omrežja v eno samo napravo (škatlo), ki so tradicionalno ločene na več naprav). Povezovala bo pristajalnik Nova-C oziroma Atheno z mobilno avtonomno raziskovalno platformo – prvim roverjem podjetja Lunar Outpost – in s »skakajočim« pristajalnikom (vesoljskim dronom) Micro-Nova Hopper podjetja Intuitive Machines.

Na Luno ga bo tudi tokrat odnesla nosilna raketa Falcon 9 družbe SpaceX. FOTO: Joe Skipper/Reuters
Na Luno ga bo tudi tokrat odnesla nosilna raketa Falcon 9 družbe SpaceX. FOTO: Joe Skipper/Reuters

»Dokazati nameravamo, da lahko mobilna komunikacijska tehnologija zagotovi zanesljivo, zmogljivo in učinkovito povezljivost, nujno za prihodnje misije s posadko in brez nje na Luno ter sčasoma na Mars,« je izjavil Thierry E. Klein, predsednik Bell Labs Solutions Research pri Nokii. »Mobilna tehnologija je nepreklicno spremenila način komuniciranja na Zemlji. Ni razloga, da ne bi mogla storiti enako za komunikacijo na drugih svetovih.«

Težke razmere

Morda se zdi, da je prenos tako razširjene zemeljske mobilne tehnologije na Luno enostavna naloga, a to še zdaleč ni res. Lunarno okolje je zelo zahtevno, temperature pa se dramatično spreminjajo. Na ekvatorju lahko podnevi dosežejo 121 stopinj Celzija, ponoči pa padejo na minus 133 °C. V trajnih sencah v kraterju Shackleton pade celo do minus 246 stopinj Celzija.

Upoštevati je treba tudi mehanske obremenitve. Sistem mora biti izstreljen, leteti do Lune in pristati, pri čemer je izpostavljen vsem tresljajem in silam, ki so s tem povezane. Nevarna je tudi lunarna prst, sestavljena iz drobnih nazobčanih delcev kamnin, ki lahko poškodujejo številne površine pristajalnika in njegove opreme. Nokia je morala sistem narediti robusten, hkrati pa zmanjšati porabo energije in zagotoviti zanesljivost delovanja. Inženirji namreč ne morejo kar skočiti na Luno, da bi preverili težave na omrežju.

Vesolje je zahtevno, vendar premagovanje izzivov prinaša koristi za Zemljo. Nokia predvideva, da bo vse te tehnološke dosežke za lunarno komunikacijo mogoče enostavno prenesti v uporabo na našem planetu – kar bi lahko pomenilo kakovostnejše, učinkovitejše in zanesljivejše telekomunikacijske naprave.

Odysseus je na Mesecu pristal pod nekoliko nerodnim kotom, a so vse naprave delovale. FOTO: Intuitive Machines/Reuters
Odysseus je na Mesecu pristal pod nekoliko nerodnim kotom, a so vse naprave delovale. FOTO: Intuitive Machines/Reuters

Podjetje Intuitive Machines je s svojim prvim poskusom mehkega pristanka postalo prvo zasebno podjetje, ki mu je uspelo pristati na Luni. Pristanek misije IM-1 Odysseus februarja lani je bil hkrati prvi mehki pristanek na Luni katerega koli ameriškega vesoljskega plovila po Apollu 17 leta 1972. In čeprav je pristajalni modul pristal pod nenačrtovanim kotom 30 stopinj, so vsi instrumenti ostali funkcionalni in misija je bila ocenjena kot uspešna. Na novem pristajalniku so potem opravili več sprememb, da bi zagotovili lažji in boljši pristanek.

Hvala za sodelovanje

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije

Spletna mesta Dela d.o.o. uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?


Potrjujem vse Sprejmem nujne Več informacij