Gre za zdravnika, ki je leta 2021 med pandemijo s plačo, nadurami, pripravljenostjo in dežurstvi zaslužil skoraj 20.000 evrov. Vzorčen primer pohlepnega človeka današnjega časa. Ne bom moraliziral, še manj brenkal na njegovo vest. Sem upokojeni zdravnik in vem, da so v »mojem času«, v obdobju »enoumja«, tudi bili takšni zdravniki, čeprav redki. Razlika med »takrat« in danes pa je bila v tem, da so »takrat« svoj »nespodoben« pohlep prikrivali, danes pa je to glavna, neprikrita in občudovanja vredna metoda »uspešnih« pridobitnikov in celo nekaterih institucij, v katerih imajo glavno besedo. Saj vendar živimo v kapitalizmu, kajne! S svobodno konkurenco in profitom kot ultimativnim ciljem. Da so v stavki njeni talci pacientke in pacienti, jih očitno ne zanima. Še več, za njihove zdravstvene težave krivijo aktualno vlado, ki (zaenkrat) noče ugoditi njihovemu izsiljevanju. Ne čutijo nikakršne elementarne, človeške empatije do zdravstvenih težav pacientov in njihovih stisk, ki jih s stavko povzročajo. Vedejo se in funkcionirajo kot nadljudje, ki kot privilegirana skupina zahtevajo posebno pozicijo v družbi, z ločenim plačnim stebrom, ki jim omogoča višje plače od glavnih nosilcev oblasti v državi, predsednika vlade, predsednice države in predsednice državnega zbora. Prav nič jih ne zanimajo plače primerljivih skupin v drugih segmentih javnega sektorja, v šolstvu, znanosti, kulturi in še manj sramotno nizki dohodki v socialnem skrbstvu (na primer kadra v domovih starejših). Požvižgajo se tudi na 4. člen kodeksa zdravniške etike, ki pravi, da zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne namene. Ali so s takšnimi ljudmi še možni dialog in pogajanja?
Fides in njegovi podporniki sploh ne upoštevajo dejstva, da so del družbenega in finančnega sistema Republike Slovenije, in ne Dubaja. Fides med stavko krši tudi ustavne in zakonske pravice do zagotavljanja zdravstvenega varstva kot delujoče javne službe (50., 51. in 77. člen Ustave Republike Slovenije, 4. in 46. člen Zakona o zdravniški službi in Zakon o stavki). Med stavko odklanja zaključevanje bolniških listov, kar pomeni kršitev pravice državljanov do socialne varnosti. Tudi odpoved tako imenovanih nenujnih posegov med stavko lahko neredko podaljšuje trpljenje pacientov in s tem ogroža kvaliteto njihovega življenja (na primer zaradi kronične bolečine).
Vem, da številni zdravniki opravljajo svoje poslanstvo odgovorno in v skladu z etičnimi načeli zdravniškega kodeksa. Ni pa jih slišati v boju za ohranitev javnega zdravstva. Vzroki so strah pred izpostavljanjem v javnosti, pred šefi dvoživkami, skrb za karierno napredovanje, za akademsko kariero. Seveda bi tudi bili deležni višje plače in drugih ugodnosti, ki jim jih obljublja Fides, saj je splošno znano, da denar ne smrdi. Takšnemu stališču se reče oportunizem. Povsem v skladu s splošno usmerjenostjo današnje populacije ne samo v Sloveniji, ampak tudi globalno, z neoliberalno mantro, da mora vsak poskrbeti predvsem za svoj blagor.
Dosedanje delo vlade RS in predvsem njenega predsednika dr. Goloba mi ne daje razloga za pretiran optimizem. V obdobju po volitvah ni od napovedane zdravstvene reforme realizirano praktično nič. Brezpogojna podpora »ukrepom« tako imenovane zdravstvene reforme takratnega ministra za zdravje (in hkrati dvoživke) D. Bešiča Loredana ni rodila obljubljenih sadov. Ta je s svojimi »stresnimi testi« pognal milijone evrov v žepe predvsem zasebnih zdravnikov.
Eskalacija razgradnje zdravstvenega sistema in hkratna stavka, ki jo aktivno podpira desničarska opozicija, pomenita vladi boj za biti ali ne biti. Fides za uresničitev svojih ciljev ne izbira sredstev. Navdihujeta ga njegova uspešnost v boju z vsemi dosedanjimi levosredinskimi vladami in dejstvo, da lahko vedno za talca vzame pacienta. Če bo vlada v tem spopadu ravnala mlahavo in neodločno, bo bitka za javno zdravstvo dokončno izgubljena. Pa tudi možnost osvojitve drugega mandata; tega bi se morala dobro zavedati.
Zato mora vlada zaradi izsiljevalske nepopustljivosti Fidesa, predvsem pa zaostrovanja zdravstvene situacije v državi in naraščajočega nezadovoljstva ter možnosti konfliktnih situacij med pacienti in zdravstvenimi delavci zahtevati takojšnjo prekinitev stavke. Ker Fides tega po vsej verjetnosti ne bo storil, mora vlada aktivirati uredbo o delovni obveznosti zdravnikov. Za ta ukrep ima vso pravno podlago. Tudi z zakonsko določenimi sankcijami za morebitne kršilce tega ukrepa. V parlamentu ima skupaj s koalicijskima SD in Levico večino, ki ji omogoča realizacijo tega ukrepa. Hkrati mora vlada takoj odpovedati kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike. Proti zdravnikom, ki so o preklicu soglasja za nadurno delo prej obvestili Fides kot pa delodajalca, mora sprožiti ustrezne disciplinske ukrepe, saj gre za kršitve zaupanja med delavcem in delodajalcem. Hkrati mora vlada sklicati sejo arbitražne komisije, ki naj odloči o štirih dejansko nerešljivih konfliktnih vprašanjih:
• Ali so zdravniki in zobozdravniki, zaposleni v javnem sektorju, del javnih uslužbencev ali ne?
• Ali morajo plače zdravnikov in zobozdravnikov v javnem sektorju upoštevati finančne danosti in razmerja v javnem sektorju?
• Kolikšna je pravična plača in pravični razpon plač zdravnikov in zobozdravnikov v javnem sektorju?
• Kolikšno je maksimalno pravično število dni dopusta upoštevajoč druge zaposlene v javnem sektorju?
Edino na tak način bo lahko vlada zagotovila prekinitev stavke in zagotovila normalno delovanje javne službe v vsem njenem obsegu.
