DL: Nismo stroji! - Začelo se je z reportažo o Labodu

8.2.2024 | 18:30

Danes v Labodu

Meta Krese

Metini zapiski s pogovora z delavkami Laboda leta 2001

V Jakčevem domu so odprli razstavo Mete Krese Nismo stroji (na ogled je do 17. februarja). Meta Krese je novinarka in fotografinja. Je Ljubljančanka z dolenjskimi koreninami.

Njen oče je narodni heroj Franc Krese - Čoban, doma iz Bogneče vasi. Tudi njena mama, doma s Kala pri Mirni Peči, je bila partizanka, ena izmed četverice novomeških gimnazijk, ki so, potem ko jim je učitelj slovenščine na srce položil, da naj ne pozabijo, kdo so in kaj so, in skočil skozi okno, s šolskimi torbami v rokah zapustile mesto in odšle v »hosto«. Tudi sestri Mara in narodna herojinja Katja Rupena sta bili takrat z njo. Metina sestra Maruša, humanitarka, novinarka in pisateljica, je edina Slovenka, ki je bila uvrščena med sto najvplivnejših žensk v Evropi, je tudi Gogina avtorica. Pri Gogi je tik pred njeno smrtjo izšel roman Da me je strah?.

Nismo stroji! je fotografska razstava o tekstilni industriji in delavcih v njej, o izkoriščanih tekstilnih delavcih v Burkini Faso. Meta Krese se je prvič srečala s tekstilno industrijo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v Novem mestu za Mladino v času odpuščanj delala reportažo o Labodovih šiviljah. Labod je obiskala, ko je bilo tam najhuje, ko se je odločalo o usodi tovarne, ko delavke niso vedele, ali bodo odpuščene, ko se ni vedelo, ali bo Labod sploh preživel, delala je tudi reportažo o delavkah, ki so službo že izgubile, predstavila se je tudi s fotografsko razstavo o tekstilnih delavkah. Ko je bila pred šestimi leti kot prva fotografinja gostja Gogine literarne rezidence, se je vrnila v Labod, v zapuščen proizvodni obrat in fotografirala, kar je ostalo za nekdanjim ponosom novomeške industrije. V iste prostore je stopila tudi letos in del tistega, kar je našla tam, je tudi na tokratni razstavi v Jakčevem domu. Razstava ima štiri dele, poimenovane: Kolonializem, Kapitalizem, Socializem in Tukaj smo.

»Meta Krese je avtorica, ki s svojo humanizmu zapisano reportažno oziroma dokumentarno fotografijo pooseblja tisto najvišjo moč fotografskega medija, ki je spreminjati človekov pogled na svet. Primarno je bila zavezana novinarstvu, a z leti ji je uspelo združiti pisano besedo s fotografijo na ravni, ki jo priznava tudi tujina. Na začetku je bil njen pristop do fotografije racionalno analitičen in predvsem posledica uredniškega diktata, šele ko je zavestno stopila iz kalupa zahtev urednikov in pristopila k fotografiranju s svojim zares avtorskim jezikom, pa je pokazala svoj najboljši fotografski jaz. Danes ustvarja izza nareka povpraševanja ali medijskih trendov, zgodbe si izbira sama, piše in fotografira sama. Brez olepševanja, tako kot misli in čuti. Večkrat se je pod težo krutosti zgodb zlomila, a nikoli dokončno in tako, da ne bi še naprej postavljala ogledala družbi in posameznikom,« je o Meti Krese med drugim na odprtju razstave povedala kustosinja Katarina Dajčman.

Tekstilni delavci v Bangladešu

Meta Krese v svojih razstavljenih delih obravnava različne vidike tekstilne industrije v Burkini Faso, Ameriki, Bangladešu, Romuniji in v Sloveniji, in sicer v razponu od pridobivanja bombaža do proizvodnje oblačil. »Vzporedno problematizira in opozarja tudi na vlogo političnih sistemov skozi zgodovino nanjo. Želi namreč pokazati, kako je bombaž postal predvsem strateška surovina in hkrati odskočna deska za neomejeno kopičenje kapitala,« dodaja Katarina Dajčman. Na razstavi so na ogled fotografije ročnega obiranja bombaža in skoraj suženjsko izkoriščanih delavcev v Burkini Faso pa tudi popolnoma mehanizirana bombažna industrija v ZDA. Zelo povedne so tudi fotografije iz Bangladeša in Romunije.

»Na začetku je bil moj namen ukvarjati se samo z ženskami, a sem v Bangladešu videla, da še veliko težja dela kot ženske opravljajo tekstilni delavci, zato se mi je zazdelo, da bi bilo krivično, če bi govorili samo o ženskah. V Novem mestu je bil leta 1920 prvi upor krojaških pomočnikov, bila je dvodnevna stavka. To je bil prvi tak upor v nekdanji kraljevini SHS. Dosegli so povišanje mezd in izboljšanje delovnih pogojev. Lahko rečemo, da je v Novem mestu doma tradicija sindikalnega boja in pozitivnega upora. Naslov razstave Nismo stroji! so zadnje besede južnokorejskega tekstilnega delavca, aktivista in sindikalista Jeona Taea, preden se je zažgal v protest proti groznim delovnim razmeram v tekstilni industriji v Južni Koreji,« pa je med drugim ob odprtju svoje razstave v Jakčevem domu povedala Meta Krese.

Članek je bil objavljen v decembrski tiskani številki Dolenjskega lista

I. Vidmar