Ljudje smo res razumna bitja, ampak zlahka to primerjate z ovcami, ki jih je treba spraviti v neko ogrado. Same od sebe ne bodo šle, treba jih je zgnati v ogrado s pomočjo biča. Kakor tudi ljudi s pomočjo zakona. Primer je protikadilski zakon: toliko je bilo polemike o tem, da ga po mojem ni kadilca, ki ne bi vedel, da ni zdravo kaditi v zaprtem prostoru. Pa vendar: dokler ni bilo biča (beri zakona), kadilci niso nehali kaditi v zaprtem prostoru.
Kdo pa sprejema zakone? Ja, ti isti ljudje (oziroma izvoljeni izmed njih). Zato je tako težko doseči, da bi sprejemali napredne stvari. Če nekaj poslancu ni v neposredno korist, pač ne bo razumel koristnosti predloga. Pozablja se, da oblast ni namenjena sami sebi, ampak ljudem. In če večina njih ocenjuje, da si njihovi zdajšnji oblastniki ne zaslužijo biti oblastniki, bodo na kakršen koli način izrazili svoje nestrinjanje. Četudi ne aktivno, ampak samo tako, da ne izvajajo ukrepov. In četudi se ob tem zavedajo, da tvegajo zdravje bližnjih in posredno tudi svoje. Primernost (kvaliteto) oblastovanja namreč ocenjujemo po tem, kako se tisti, ki nimajo oblasti, obnašajo.
Tako kot denimo v nogometu: če moštvu ne gre, zamenjajo trenerja. Pa je takoj drugače (vsaj na kratek rok). Kaj pa sta vlada in ljudstvo drugega kot »trener« in (precej številčno) moštvo? Tako kot starševstvo, tudi oblastovanje ne more uspešno funkcionirati na temelju prepričanja: saj ni treba, da me imajo radi, glavno je, da se me bojijo. Razlika je le v tem, da otroci ne morejo izbirati staršev, odrasli pa naj bi bili sposobni presoditi, kdaj so za oblastovanje neprimerni in naj bi se znali umakniti. Če so zreli in zdravi odrasli. Žal pa je oblast mamilo, od katerega postaneš odvisnež (kot v primeru kemičnih mamil) in potrebni so bolj neprijetni ukrepi. Od godrnjanja za šankom do nezaupnice. Tu je ključna vloga medijev. Naš bivši »trener« je dokazoval, da se mu demokratična Slovenija fučka, ker si je izgleda zadal cilj, da jo bo nagnil v desno (v absolutizem in konservativizem). Na kar je spomnila Hribarjeva.
Sir Popper je stališče, ki je prevladujoče vprašanje zahodne demokracije, torej kdo naj vlada, preobrnil v vprašanje, kako minimalizirati škodo, ki jo lahko povzročijo slabi vladarji. Gospodarje je torej treba spraviti pod demokratični nadzor. Le če se ljudstvo lahko hitro reši svojih zlih vladarjev, potem lahko rečemo, da je vladavina v rokah ljudstva.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
