»Prepričan sem, da bo Američan Brandon McNulty zadržal rumeno majico in zmagal v Baskiji,« je sredi zadnje etape odločno napovedal komentator na televizijski postaji Eurosport. In pri napovedi razpleta jubilejne 60. dirke po Baskiji krepko brcnil v temo, kajti 23-letnik iz Phoenixa v Arizoni in član Pogačarjeve ekipe UAE Team Emirates, ki je imel pred zadnjo etapo v skupnem seštevku 23 sekund prednosti pred drugouvrščenim Rogličem in 28 pred njegovim klubskim kolegom, Dancem Jonasom Vingegaardom, si je privozil skoraj osem minut zaostanka in dirko končal šele na 17. mestu. Tudi vremenoslovci so brcnili v temo, saj so napovedali dež, ki naj bi še bolj razburkal odločilno etapo, a je ta potekala v lepem in sončnem vremenu.
Roglič: Doma ga že pijejo
Na kraljevski etapi s kar sedmimi kategoriziranimi vzponi (od tega trije prve kategorije) je kraljeval Roglič, ki je pred tremi leti prav tako slavil po Baskiji s ciljem zadnje etape na ikonskem Arrateju, čeprav je takrat padel že po treh kilometrih. Vseeno je dosegel prvo zmago na večetapni dirki svetovne serije, oktobra lani pa je slavil na uvodnem vzponu nad Eibarjem in odlično krenil v obrambo zmage na Vuelti. V soboto je 31-letni Kisovčan uspešno napadel v spustu s četrtega vzpona in že takrat je bilo jasno, da je McNulty omagal in da ne bo nič od prve ameriške zmage na dirki svetovne serije po letu 2014, ko je na kriteriju Dauphine slavil Andrew Talansky.
V končnici sta v ospredju ostala Roglič in Francoz David Gaudu, Slovenec pa je etapno zmago džentlemensko (z roko mu je nakazal, naj gre naprej) prepustil sedem let mlajšemu članu ekipe Groupama-FJ. »Vsi so napovedovali in pričakovali, da bo etapa kratka, a sladka. In tako je tudi bilo. Boj se je začel že na prvem klancu in trajal vse do zadnjega. Dokaj mlada ekipa je prikazala super predstavo in visoko raven dirkanja. Uživali smo in se zabavali, dirka se je za nas sanjsko razpletla,« je ocenil Primož Roglič, ki je po prihodu v cilj poskrbel tudi za salve smeha. V navdušenju ob 13. zmagi na večetapnih dirkah in osmi v svetovni seriji je Zasavec (ne vedoč, da ga snemajo televizijske kamere), dejal: »Dekle mi je pravkar sporočilo, da ga doma že pijejo.«
Kljub nedelji spet na kolesu
Legendarna baskovska baretka, imenovana txapela, je tako že drugič pristala na Rogličevi glavi. »Baretka je res lepa, a še vedno imam težave, ko si jo skušam nadeti na glavo. Ta dirka je ena najtežjih v celotnem koledarju sezone. To, da naj bi šlo le za boj med mano in Pogačarjem, so prikazovali predvsem novinarji. Tu je bilo še veliko drugih odličnih kolesarjev,« je pojasnil Rogla, ki je včerajšnjo uradno prosto nedeljo po sobotni zmagi preživel delovno – v dežju je prevozil oba kronometra, ki bosta na letošnjem Touru. Na družbenih omrežjih je fotografijo objavil Grischa Niermann, športni direktor ekipe Jumbo-Visma (spremljal ga je v avtomobilu), ki je ob uspehu v Baskiji nekaterim kritikom odgovoril: »V prejšnjih dneh mnogi niso razumeli naše taktike, a ob pogledu nazaj je jasno, da je bila prava. Na zadnji etapi smo znova dokazali, da smo kljub mladi ekipi zelo močni in da lahko ponudimo več kot le nadzor nad dirko.« Nizozemska zasedba je pobrala vse štiri majice – rumeno, zeleno, pikčasto (vse Roglič) in modro (Vingegaard) – in slavila tudi v ekipni konkurenci.
Po dveh zmagah na dveh letošnjih večetapnih dirkah (po Združenih arabskih emiratih in od Tirenskega do Jadranskega morja) se je moral Tadej Pogačar na severu Iberskega polotoka zadovoljiti s tretjim mestom. V prvi polovici zadnje etape je 22-letni Slovenec garal za Američana McNultyja, ko pa je ta odpadel, pa le še zase. »Seveda sem zadovoljen s tretjim mestom. Želeli smo obdržati rumeno majico, a dirka se je nepričakovano odločila na spustu s četrtega klanca. Na vrhu smo bili v ospredju in narekovali ritem, potem pa je iz ozadja napadla Astana. Izgubili smo nekaj mest, naredila se je luknja, ki je nismo mogli več zapolniti, in po nekaj ovinkih je prišlo do velike razlike,« je priznal Tadej Pogačar. Ko je McNulty omagal, se je Pogačar v drugi polovici dirke podal v boj za končno tretje mesto in ves čas vlekel skupino: »To je bila zame ena najtežjih etap v karieri, tako telesno kot duševno. Ko nimaš podpore v skupini petih ali desetih kolesarjev na spustu ali ravnini, je najtežje, saj izgubljaš čas. A na vzponih sem bil spodobno hiter, zato sem s svojo predstavo zadovoljen.«
