Odgovore najdemo v zahtevnem procesu spreminjanja sistema upravljanja samostojne države. Ključna je bila menjava lastninskih razmerij. Družbenemu premoženju velike vrednosti v 1200 družbenih podjetjih je bilo treba določiti znanega lastnika. Naravna rešitev, po kateri bi lastninska upravičenja pripisali včerajšnjim upravljalcem družbenega premoženja, politikom ni bila po godu. Izbran je bil model razpršene privatizacije. Kar 40 % družbenega premoženja so predstavljali lastninski certifikati, ki so postali predmet donosne trgovine. Potrdila se je utemeljenost bojazni in strahov pesnika, zapisanih v poeziji. Politiki niso dojeli posledic zgrešenega modela privatizacije. Prešernu pa je bilo že pred več kot 150 leti jasno, kakšne nevarnosti rojakom prinaša »grabljenje dnarja in kupovanje gradov«. Privatizacija družbenega premoženja se je izrodila v legalno plenjenje, po katerem si država ni opomogla. Sledil je še menedžerski prevzem podjetij, financiran s tveganimi bančnimi krediti. Tudi ta račun je plačala država in z razlastitvijo denarnih naložb tudi množica državljanov. K večji škodi je nekaj prispeval tudi Bruselj z ultimativnimi zahtevami za odprodajo premoženja v lasti države.
Pesnik Möderndorfer je pravilno zapisal, da v državi, o kateri je sanjal Prešeren, nekateri ne kupujejo gradov, ampak jih kradejo. Množica problemov, med njimi so tudi sedanje stavke, s katerimi se soočamo državljani, niso od včeraj. Pot, ki vodi iz nakopičenih neravnovesij, je dolga in tvegana. Vsepovsod so vidni znaki entropije zaradi razpadanja sistema. V podobnem položaju je tudi Unija. Ne samo Slovenija, temveč tudi EU mora sprožiti proces spreminjanja sistema posrednega v neposredno upravljanje države. Predstavništvo s političnimi strankami izpred poldrugega stoletja v okolju digitalne tehnologije in umetne inteligence je preživeto. Nobeni »lepotni« popravki ne morejo skriti resnice, da političnega predstavništva niti z urgentno terapijo ni mogoče ohraniti pri življenju.
Möderndorfer ima prav, razmere v Sloveniji so takšne, da bi tudi Prešeren sestopil s spomenika, pa mu tega ne dopušča bron, iz katerega je ulit. Pa tudi sicer ne bi vedel, kam naj gre. Povsod okrog nas so krizne razmere, neobvladljive podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, vse večja revščina Zemljanov in oblast, ki pripada ljudstvu, je v rokah političnih in gospodarskih elit.
Janez Krnc, Litija
