Se Evropa zna braniti sama, če ameriški vojaki odidejo?

"Zahodne varnostne službe se bojijo, da bi ameriško-ruska pogajanja lahko pripeljala do konca prisotnosti ameriških vojakov v več delih Evrope. Kot najslabši možni scenarij bi lahko sledila takojšnja invazija ruske vojske v nekdanje sovjetske republike Estonijo, Latvijo in Litvo ter obsežna vojna s Poljsko. Prisotnost ameriških vojakov v sosednjih državah Rusije je namreč največje zagotovilo za neodvisnost teh držav," je poročal nemški Bild. 

Po njihovih informacijah se Italija že pripravlja na morebitni umik ameriških vojakov s Kosova. Evropski zavezniki bi v tem primeru ostali sami na Balkanu proti Putinovemu zavezniku Aleksandru Vučiću in njegovi srbski vojski. Grozljiv scenarij na območju, kjer je že divjala državljanska vojna, so nemški diplomati opisali kot povsem predstavljiv.

"Putin zahteva, da se enote Nata umaknejo iz celotnega nekdanjega sovjetskega imperija. Evropski uradniki menijo, da je verjetno, da se bo Trump strinjal z umikom ameriških enot iz Baltika in morda še dlje proti zahodu. To bi Evropsko unijo pustilo brez obrambe pred rusko vojsko," opozarjajo tudi pri Financial Timesu.

Edine baze, o katerih naj trenutno ne bi bilo govora, so ameriška letalska baza v nemškem Ramsteinu in ameriška letalska oporišča v Veliki Britaniji. Preostala Evropa pa se mora pripraviti na velike spremembe, če Trump in Putin dosežeta dogovor o miru, svarijo.

Gospod Benedejčič, kako realen je po vašem mnenju scenarij o umiku ameriških vojaških enot iz Evrope? 

Ta scenarij ni realen. To pa zato, ker gre v bistvu za ponovitev ruske zahteve iz decembra 2021, torej dva meseca pred začetkom invazije na Ukrajino, da se iz vseh novih članic Nata umakne tamkajšnje zavezniške sile in infrastrukturo. Te so bile najprej nameščene v tri baltske države in Poljsko po ruski priključitvi Krima leta 2014 kot odgovor na njihovo realno zaskrbljenost, da se ne bi scenarij z ruskimi "malimi zelenimi možmi" ponovil tudi pri njih.

Mimogrede, ta zavezniška poteza je povsem v skladu s Temeljno listino Nato-Rusija iz leta 1997, ki izrecno omogoča razmeščanje bojnih sil na ozemlju novih držav članic, čeprav ne v večjem obsegu. Tudi to omejitev Nato še danes upošteva, saj v nobeni od držav na vzhodnem krilu zavezništva ni enote, ki bi bila večja od brigade. Naj še dodam, da večino teh sil ne prispevajo ZDA, ampak evropske članice Nata.

Pa vendar. Če bi ZDA zapustile Evropo, kaj bi to pomenilo za varnost Evropske unije in predvsem za varnost Slovenije? 

Če se pogovarjamo o možnem umiku ameriških sil kot takšnih, je treba najprej razumeti, da so Američani na nek način enkrat že odšli. To se je zgodilo spomladi 2013, ko so iz Evrope umaknili svoj zadnji bojni tank M1 abrams. Poteza je odražala njihovo takratno prepričanje, da je celina stabilna in da se zato lahko osredotočijo na svoj obrat k Aziji in tamkajšnjim varnostnim grožnjam. Seveda so po tem, kar se je zgodilo v Ukrajini, tanke pripeljali nazaj. 

Ameriške sile v Evropi so trenutno skoncentrirane v Nemčiji. Kot takšne predvsem predstavljajo zavezniško strateško rezervo. Bolj od teh sil, ki jih pogosto dopolnjujejo enote, ki na vojaške vaje v Evropo rotirajo iz ZDA, je zato pomemben častniški kader, ki ga ameriška stran prispeva v skupno zavezniško poveljniško strukturo. Potencialni odhod teh izkušenih vojaških profesionalcev bi nedvomno negativno vplival na varnost EU in Slovenije.

Kakšni bi bili nadaljnji koraki v tem primeru? Se Slovenija s svojo vojsko lahko varuje sama?

Največjo grožnjo slovenski nacionalni varnosti trenutno predstavljajo kibernetski napadi in obveščevalna dejavnost. Vojaško pa naša država vsaj zaenkrat ni v neposredni nevarnosti. Tudi zato ne, ker so tri od naših sosed – Italija, Madžarska in Hrvaška – tako kot mi članice Nata, četrta – Avstrija – pa je partnerska država zavezništva. V tem smislu so slovenske oborožene sile tudi v svoji sedanji sestavi sposobne zagotavljati varnost Sloveniji.

Sicer pa ne verjamem, da bi ZDA zapustile Evropo. To seveda ne pomeni, da smo lahko brezbrižni. Zato je tako pomembno, da je lanskega oktobra obrambno ministrstvo izvedlo največjo nacionalno vajo kriznega upravljanja in odzivanja doslej Odpornost 2024. Ta je predstavljala nadaljevanje in nadgradnjo tradicionalne Natove vaje kriznega upravljanja CMX, ki je nazadnje potekala leta 2023, znova pa se bo izvajala že v letošnjem letu. 

Bi to, da Slovenija ne izpolnjuje dogovora članic iz leta 2014, da bodo za obrambne namene plačevale dva odstotka BDP-ja, lahko kaj vplivalo na nadaljnje poteze?

Postopek potrditve ciljev zmogljivosti za posamezno članico Nata je v izključni pristojnosti zaveznic. To je tudi edini zavezniški proces, kjer velja pravilo "konsenz minus ena", torej obravnavana država nima pravice veta. Njene odzive na izhodiščni predlog sekretariata ostale države sicer notirajo, vendar na koncu same skupaj določijo, kaj pričakujejo od nje. 

Da se razumemo, točno tako tudi Slovenija sodeluje v določanju ciljev zmogljivosti za ostale zaveznice, tudi največje. Zato pa je nedavni sklep vlade o nadaljevanju postopka nakupa in dobave osemkolesnikov tako pomemben. Priča namreč o odločenosti slovenske strani, da končno vzpostavi srednjo bataljonsko bojno skupino in srednji bojni izvidniški bataljon. S tem ne bo le utrdila svoje kredibilnosti navzven, ampak tudi obrambno usposobljenost navznoter. 

Po nekaterih informacijah se Italija že pripravlja na morebitni umik ameriških vojakov s Kosova. Kaj pa Slovenija?

Verjetno merite na podatek, da je Italija povečala število svojih vojakov v operaciji KFOR, in sicer na okoli 1200. Vendar ima to bolj kot z Američani opraviti z notranjimi postopki znotraj Nata. Velja namreč pravilo, da položaj poveljnika operacije dobi tista zaveznica, ki ima v trenutku svoje kandidature največ vojakov na terenu. Prejšnji poveljnik KFOR je bil turški general, Italija pa si je s povečanjem svojega kontingenta pozicijo zagotovila oktobra. 

Slovenija je bila včasih na Kosovu zelo močno prisotna, leta 2007 celo na ravni okrepljenega bataljona. V luči trenutnih težav, ki jih imamo z izpolnjevanjem ciljev zmogljivosti, se to sliši skoraj neverjetno. Tudi zato smo imeli v obdobju 2012–2013 na položaju namestnika poveljnika KFOR slovenskega brigadirja. Naših vojakov je zdaj sicer manj, okoli 110, vendar gre še vedno za naš največji kontingent v tujini, ki ga v luči razmer tudi dodatno krepimo. 

Glede na pretekle izkušnje in dejstvo, da na Balkanu stvari ves čas malo vrejo – se to, da bi evropski zavezniki ostali sami proti Vučiću z velikimi apetiti, ne sliši ravno prijetno. Kaj menite?

Američani se že zdaj večinoma nahajajo v bazi "Camp Bondsteel", ki je v bližini Uroševca oz. Ferizaja, se pravi južno od Prištine. Gre za enoto v velikosti bataljona, se pravi približno 600 od okoli 5000 vojakov KFOR, ki pa predstavlja pomembno simbolno sporočilo. Njen umik bi zato seveda nesorazmerno odmeval, čeprav bi se jo dalo nadomestiti z drugimi zavezniškimi enotami, v skrajnem primeru z rezervnim bataljonom, ki ga ima na voljo poveljnik KFOR.

Bolj pomembno od tega hipotetičnega scenarija je sicer to, da je pod prejšnjo Trumpovo administracijo že prišlo do poskusa prisilne normalizacije odnosov med Srbijo in Kosovom na podlagi ekonomskih projektov, govorilo pa se je tudi o menjavi ozemelj, čeprav takratni ameriški odposlanec to zanika. To, čemur smo priča danes pri sedanjem ameriškem pristopu do Ukrajine in Rusije, je zato nekakšna ponovitev že videnega, in sicer z Zahodnega Balkana. 

V primeru Kosova je zato predvsem pomembno vprašanje, kakšen bo splošen pristop nove ameriške administracije. Ali bo še naprej podpirala vodeni dialog med Beogradom in Prištino ali pa ga bo poskušala zaobiti? In če da, kako? V zvezi s tem izpostavljam, da je novembrski napad na vodni kanal na severu Kosova pokazal, da je Priština življenjsko odvisna od tega dela svojega ozemlja tako zaradi pitne vode kot tudi obratovanja elektrarn.

Trump je Zelenskega pred kratkim označil za nesposobneža, ki uživa le štiri odstotke javne podpore – to ne kaže ravno, da je naklonjen ugodni rešitvi za Ukrajino. Kaj to Trumpovo popuščanje Putinu pomeni? 

Trump nikoli ni skrival svojega stališča do vojne v Ukrajini, med njim in ukrajinskim predsednikom pa tudi ni bilo kakšne posebne kemije. Nič od tega ni torej novega. Bolj zanimivo je sovpadanje nastopa nove ameriške administracije s prehodom zavezniške pomoči Ukrajini iz kampanjske na sistemsko kot posledica kopnečih zalog po zahodnih skladiščih. Nadaljnja podpora namreč zahteva načrtna in dolgoročna vlaganja v novo opremo in zmogljivosti.

Kaj vse bi potemtakem Putin še lahko zahteval? 

Najbolj nejasno je vprašanje štirih regij, ki jih je Putin formalno anektiral leta 2022. Z izjemo Luhanska, ruska stran namreč nima celotnega nadzora nad ostalimi tremi. Bo torej zahteval, da se ukrajinske sile umaknejo na njihove regionalne meje? Tudi sicer, kakšno bo nadaljnje rusko stališče do projekta tako imenovane Novorusije, ki da se razteza do Moldavije? In nenazadnje Kijev: vsaj Ruska pravoslavna cerkev ga še vedno ima za mater ruskih mest.

Kaj pa članstvo Ukrajine v zvezi Nato? Kako daleč je zdaj ta korak?

Saj tudi prej ni bil ravno blizu. Takšna odločitev namreč zahteva strinjanje vseh članic Nata, pri čemer je madžarski premier Orban že večkrat dal vedeti, da je proti. To sicer ne pomeni, da se stanje v prihodnje ne bi moglo spremeniti, toliko bolj, ker je skozi Svet Nato-Ukrajina slednja zdaj najtesnejša partnerica zavezništva. Tudi zato še vedno velja besedilo Nato deklaracije iz lanskega vrha v Washingtonu, ki govori o njeni "nepovratni" poti v zavezništvo. 

Ali verjamete v to, da bosta Evropa in z njo tudi Slovenija v nadaljnjih ameriško-ruskih pogovorih glede miru v Ukrajini vključeni?

Saj je že zdaj, Evropo namreč ne sestavljajo samo članice EU, ampak tudi evropske zaveznice Nata, pri čemer gre večinoma za ene in iste države. Zato smo tudi sodelovali na nedavnem srečanju z generalom Kelloggom, posebnim odposlancem ameriškega predsednika za Ukrajino in Rusijo. V nekajurni izmenjavi mnenj mu je bilo med drugim jasno predočeno, da pogajanja s Kremljem ne smejo vplivati na obrambno držo na vzhodnem krilu zavezništva. Razumel je tudi, da si želimo, da sta v pogovore, ki jih ima ameriška stran z rusko, vključeni tudi Ukrajina kot žrtev agresije in EU kot inštitucija. Sam sicer menim, da bi veljalo že zdaj začeti razmišljati tudi o prihodnji vlogi drugih organizacij. Med njimi še posebej izstopa OVSE kot okvir sistema nadzora nad oborožitvijo v Evropi. Se bosta na primer ZDA in Rusija vrnili v Pogodbo o odprtih zračnih prostorih, ki omogoča medsebojne prelete opazovalnih letal?

Bo Trump po vašem mnenju končal rusko-ukrajinsko vojno? In če da, kako in kdaj? 

Neizpodbitno dejstvo je, da brez dosedanje ameriške pomoči Ukrajina ne bi bila v stanju preživeti ruskega napada. V prvih dneh agresije so se še posebej izkazali protitankovski sistemi javelin, ki so dobesedno pometli z ruskimi oklepnimi kolonami. Zelo pomembna je bila tudi pomoč, ki jo je že takrat ameriška stran nudila ukrajinski na obveščevalnem področju. Ko niti še v Kijevu niso verjeli, da Rusi res prihajajo, so Američani že bili plat zvona. 

Sedanje ameriške poteze bodo zato ključne za nadaljnji potek vojne. Videli bomo, koliko, če sploh jim bo uspelo zbližati stališča, tudi glede varnostnih zagotovil. Vsekakor bo eden od izzivov tudi vprašanje odškodnin in odgovornosti za povzročeno škodo in zločine v Ukrajini. Upajmo, da bo navkljub vsemu temu na koncu le možno doseči trajen in pravičen mir. Tudi zato pa si moramo obenem prizadevati, da ohranimo trdno transatlantsko vez in močan Nato.