Prva obravnava predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, v četrtek, 7. marca – državnemu zboru ga je predložilo društvo Srebrna nit s podpisi 5513 volivk in volivcev –, je očitno šla bolj tiho in neopaženo mimo nas. Le zakaj bi se ukvarjali s trpljenjem in z blagodejnostjo smrti, saj se to nas, zdravih in sredi življenja, prav nič ne tiče? (Še vedno obstajajo teme, ki jih raje odrivamo od sebe.) Poslanci so nadaljnjo obravnavo zakona žal zavrnili (9 za, 64 proti), čeprav ne bi rešil samo neznosnega trpljenja peščice (ca 30 do 50 ljudi letno), ampak bi pomenil tudi upanje za vse, ki se bojijo, da jih bo tako trpljenje doletelo; čeprav še vedno obstajajo bolniki, ki jim še tako dobra paliativna oskrba ne more odvzeti trpljenja; čeprav vsebuje nešteto varovalk proti zlorabi in čeprav je vloga zdravstvenih delavcev zmanjšana na najmanjšo možno mero in daje možnost ugovora vesti.
Poslušala sem razpravo. Poslanci SDS in NSi so zlorabili vse, kar jim je prišlo na misel, še krščansko vero in deset božjih zapovedi. Naj človek trpi do konca, saj to je smisel življenja! Ob aktivaciji svojih medijev ter ovčic so uporabili zase značilno zastraševanje (zlasti starih, bolnih in vernih) s podtikanji ter lažmi. Ljudje, ki bolniku pri prostovoljnem končanju življenja etično in sočutno pomagajo, so nenadoma postali morilci in zastrupljevalci, ki se jih je treba bati. Pri tem manipulirajo še s kazenskim zakonikom. Zanikajo tudi svobodno odločanje trpečih, ker bodo gotovo žrtve različnih pritiskov. Z njihovo smrtjo bi namreč prihranili denar, pravijo (pokojnina, zdravstveno zavarovanje), a že višina morebitne vsote kaže na njihovo zlobno sprenevedanje. Kot so pri borbi proti splavu manipulirali s čustvi ob gledanju filmov s človeškimi zarodki, zdaj manipulirajo z opisovanjem (potvorjene) podobe umirajočega. Pri desnici tako znova spoznamo, da zrcali navzven to, kar nosi v sebi. Tudi težnjo po prevladi nad človekovo svobodo, nad njegovim razmišljanjem, doživljanjem in ravnanjem.
Ker so koalicijski poslanci zatrjevali, da zakon podpirajo, da je dobro pripravljen, da bi bil primeren za nadaljnjo obravnavo, sem bila prepričana, da bodo glasovali zanj, ga spustili vsaj v drugi krog, a sem se krepko zmotila, potrdilo ga je samo devet. Argument ostalih je bil, da terja širšo družbeno razpravo, zato nam bodo dali možnost odločanja na posvetovalnem referendumu. Reagirala sem čustveno – z jezo in obžalovanjem. Denar bodo zapravljali za referendum (5 milijonov?), imajo pa toliko glasov, da bi ga lahko brez težav sprejeli! Še zlasti, ker se jim zdi dober, ki nikogar v nič ne sili, daje samo možnost rešitve za najhujšo človekovo stisko. (Tisti, ki so se z njo že srečali v svoji bližini, najbolje vedo, o čem je govora.) Ko sem vse skupaj prespala in se pomirila, sem si rekla, da jim moram bolj zaupati. Da taka odločitev gotovo pomeni še največjo možnost, da zakon ne bi odšel na smetišče. In če ne bi predlagali referenduma oni, sem prepričana, da bi ga gotovo opozicija.
Zdaj je na nas, da bomo v čim večjem številu šli na referendum in zakon podprli, kljub prizadevanju desnice in RKC, da bi z zastraševanjem dosegla nasprotno. Saj ne prinaša dobrobiti samo peščici, ampak potencialno vsem nam. V nasprotnem primeru bomo kot do zdaj lajšali neskončne muke samo hišnim ljubljenčkom, ljudje bodo morali trpeti naprej. Zlasti revni. Bogataši si bodo poiskali pomoč v naprednih državah. Desnica bo še naprej pela litanije o svetosti življenja, ob tem pa podpirala genocid v Gazi. In zdravniki? Še naprej bodo (tudi brez dogovora s svojci in še manj s pacienti) izključili aparate, ki ohranjajo pri življenju, predpisovali »zdravila z dvojnim učinkom«, ki pogosto vodijo v smrt, si zatiskali oči, mirili vest in »klečali« pred Hipokratovo prisego.
Polona Jamnik, Bled
