In tako so nastale črno-bele fotografije, ki jih krasijo številne slovenske igralke, ki so bile pripravljene pozirati brez ličil in pokazati svojo naravno lepoto. Jernej pravi, da je s črno-belo fotografijo želel opozoriti na globljo resnico okoli nas. Na tisto resnico, ki prihaja iz nas. Iz naše duše. Z njimi želi povedati intimno zgodbo, zgodbo o pristni ženski, ki se predvsem od pojava družbenih omrežij, skriva za številnimi filtri in ličili. "Dandanes  so na fotografijah skoraj vse ženske popolne. Navdušene. Stilsko dovršene. Retuširane … Večinoma je predstavljena samo znanost osebe: koliko denarja imajo, kakšno hišo, so ločene?  V tem nenehnem iskanju popolnosti se v hipu izgubi njihova resnična, notranja  in posebna osebnostna lepota. V hipu. Po številnih fotografiranjih lahko zatrdim, potrdim, da je samo resnična lepota prava. Nenamišljena. Neizmišljena. Tista, ki izvira iz nas samih. Buhti iz nas. Iz nas samih. Iz naših duš. Iz našega telesa," pravi Jernej, ki je s svojim projektom že pritegnil pozornost in prepričani smo, da bomo o njem v bodoče slišali še veliko. 

Kako si sicer postal fotograf? Kdaj se začela tvoja ljubezen do fotografije in kdaj si vedel, da se želiš s tem ukvarjati profesionalno?

Moja zgodba se je začela v osnovni šoli v 6. oziroma 7. razredu, ko sem hodil na fotografski krožek. Potem je bil en dveletni presledek, ki se zdaj nekako od leta 2016/2017 profesionalno ohranja - če se lahko tako izrazim. Vseskozi sem imel željo, da bi rad dosegel kaj več. Ne samo to, da sem fotografiral na Tednu mode v Ljubljani, ali pa na kakšnem drugem modnem dogodku pri nas. Ne. Želja me je gnala do Milana, kjer sem potem leta 2018 odprl vrata v svet. Neka nova vrata, ki so mi dala vedeti, da s svojim razmišljanjem nisem sam, in da je na svetu še veliko “norcev”. Točno takšnih, kot sem jaz sam. Tam sem spoznal toliko ljudi, nabral toliko izkušenj in še na koncu zmagal na natečaju za najboljšo 'street' (ulično) fotografijo, da so vredni vsakega zapravljenega evra. Toliko vsega je bilo, da sem še danes hvaležen, da sem bil v 1,3 milijonskem mestu sam. Enako Zagrebški teden mode. Vsega toliko. Takrat sem prvič imel možnost biti oblečen v dizajnu mladega oblikovalca - AnthonyAvangard. Prav profesionalno sem se pa začel ukvarjati tam, leta 2018.

Zdi se mi, da fotografi svet vidite drugače kot drugi. Je to bistvo fotografije – da isto zgodbo poveste drugače?

Ja. Tukaj bi uporabil tisti rek “sto ljudi, sto čudi”. In točno tako je. Vsak fotograf lahko eno zgodbo popelje popolnoma drugače. Bistveno drugače. Vse je odvisno seveda od izbire modelov, same svetlobe, lokacije. Biti fotograf je zelo lepo. Jaz sam vem, da sem s tem poklicem dobil veliko novih poznanstev, nekaj prijateljev, nekaj ne preveč čednih trenutkov, in predvsem veliko lepega. V vsakem poklicu so minusi in plusi. Ampak, če mene vprašate, imam raje minuse. Ker jih lahko popravim. Ko delam kot fotograf, nisem samo človek oziroma umetnik, ki dela fotografije. Na fotografiranju sem vse. Od sogovorca do človeka, ki bodri osebo na drugi strani. Meni je všeč, ker na nek način tudi odpiraš in odhajaš v nove neznane “svetove”. Odpiraš nove okvirje razmišljanja. In predvsem to zadnje z razmišljanjem pride še kako prav. In s tem, ko povemo zgodbo oz. fotografijo drugačno, delamo tudi na sebi. In tako lahko postanemo čisto drugi ljudje.

Kaj je bil navdih za projekt oziroma kdaj se ti je porodila ideja zanj? Si o tem razmišljal dalj časa?

Ja. Bom začel z zadnjim delom vprašanja. Maja 2019 sem imel prebliske in ideje, da bi naredil nekaj udarnega. Nekaj še nevidenega. In, ker je gledališče moja prva ljubezen, fotografija pa druga, sem rekel da to dvoje združim. Jin in jang. Tudi neka skrita zahvala se skriva za tem. Kot osnovnošolec sem imel popolnoma slabo razvit čut za jezik, za govor, za celotno umetnost. V srednji šoli sem “odkril” teater. In takrat sem slabo razvit čut, pretvoril v neverjetno dober čut. Gledališče je bilo zame kot za kadilca cigareta. Navdih za moj projekt je bilo torej moje, takrat, 22-letno življenje. Igralke spremljam od majhnega. Glasovi v risankah v ŽivŽavu so me vsako nedeljo delali srečnega. Filmi in serije pa še bolj veselega. Torej, junija 2019 pa sem že začel zbirati kontakte. Tukaj bi se zahvalil ZDUSu - Združenje Dramskih Umetnikov Slovenije. Večina stikov je prišla z njihove strani. 

Zakaj si se odločil, da so fotografije črno-bele? Kaj želiš sporočiti s svojimi fotografijami?

Črno-bela fotografije se mi zdi, da ima en tak poseben čar. Hkrati je potrebno povedati, da je to moj prvi večji projekt, kjer delam s takšno vrsto fotografij. Pri poudarjanje resnične lepote niso potrebni nobeni fotografski, maskerski, frizerski ali kakršni koli drugi triki. Z opustitvijo nadaljnje  ob/dodelave fotografij sem uspel ohraniti bistvo osebnosti. S črno-belo fotografijo pa opozoriti na globljo resnico okoli nas. Na tisto resnico, ki prihaja iz nas. Iz naše duše. 

S serijo petdesetih črno-belih fotografij (portretov) želim povedati intimno zgodbo. Zgodbo o pristni ženski. Ne samo z upodobitvijo svojih glavnih akterk, ampak z zgodbo o vseh ženskah. Damah. Gospeh. Dandanes  so na fotografijah skoraj vse ženske popolne. Navdušene. Stilsko dovršene. Retuširane … Večinoma je predstavljena samo znanost osebe: koliko denarja imajo, kakšno hišo, so ločene?  V tem nenehnem iskanju popolnosti se v hipu izgubi njihova resnična, notranja  in posebna osebnostna lepota. V hipu. Po številnih fotografiranjih lahko zatrdim, potrdim, da je samo resnična lepota prava. Nenamišljena. Neizmišljena. Tista, ki izvira iz nas samih. Buhti iz nas. Iz nas samih. Iz naših duš. Iz našega telesa. Iz zavedanja, kdo v resnici smo. In kdo smo? Kaj smo? Zakaj smo? Zakaj se borimo? Se jočemo in se smejimo? Zakaj smo tukaj? Vsekakor sem si zaželel in želel, da vsaka od petdesetih igralk mojemu fotoaparatu in meni za njim, zaupa svojo resnično naravo.  Da stoji pred mano. Vsaka od njih. Da je vsaka predstavljena v svoji nepopolnosti. Tisti nepopolnosti, ki jo imamo vsi.  Iz estetskih razlogov sem že od samega začetka načrtoval, da fotografij ne bom z ničemer olepševal in spreminjal. Brez manipulacij, torej. Ko človeku nekaj dodamo, mu veliko odvzamemo - četudi je to lepotna pika na obrazu - preoblikujemo celotno bistvo njegove osebnosti. Izbrano osebo spremenimo. Ostane brez duše.  Ostane brez srca.

Si pričakoval tako pozitiven odziv žensk, ki so pripravljene pozirati brez mejkapa ali te je presenetil? Kakšne so bile njihove reakcije?

Po pravici povedano sem na samem začetku mislil, da nobena ne bo pristala. Res. Prav nobena. Ampak po prvi seriji, torej 23, ki bi naj bila končna, sem se odločil, da bi jih imel 50. Ne vem, zakaj takšna številka. Njihove reakcije so bile zelo zanimive. Nekatere presenečene, druge so imeli res en velik nasmeh, ker so se videle. Spet nekatere so pa bile presenečene, da so nastale tako dobre fotografije. Imamo pa tudi tri takšne, ki so me zavrnile. Žal. Ker niti ne želim imeti v tem projektu takšnih oseb, ki so nedvomno zagledane vase. 

Kakšne so tvoje izkušnje glede ženske samozavesti pred fotoaparatom? Ali se znamo sprostiti, biti zapeljive, samozavestne? Oziroma je ta samozavest preveč pogojena z mejkapom?

Ženske so pred mojim objektivom večinoma sproščene, zapeljive. Ker to je v vsakem človeku oziroma fotografu. Pač imamo nekateri bolj, drugi manj razvit, bom rekel ta “čut”. Jaz se vedno raje prej dobim s kom, ali pa vsaj opravim telefonski klic. Da vem, kakšna je oseba. In da vem, česa ne smem, kaj lahko itd. Ženske ste nasploh zapeljive. Pa ne mislim, da ste zapeljive samo vizualno. Tudi drugače. Vsaka na svoj način. Ampak zame je samozavestna in zapeljiva ženska tista, ki ima vsaj eno lastnost: ni odvisna od drugih, ima jasne cilje, ima svoje rituale, ima na trenutke rada samoto. Mi je pa vsekakor všeč, da ženska lepo diši. Pa ne samo ženska, obrnem se tudi za kakšnim moškim, če lepo diši. (smeh) Zaradi vonja, ker te najprej “omami”. Ženska diši božansko in za seboj pušča oblak prijetnega vonja. Ta bi moral biti ženstven, skrivnosten in opojen. 

Samozavest je predvsem v tem času pogojena s filtri, mejkapom in predvsem plastičnimi operacijami. Tukaj bi javno izpostavil recimo Alenko Godec. Nos, kot ga ima ona, ga nima nihče. In zelo lepo se mi zdi, ker si ga ni dala operirati. Zakaj pa? Če je njej všeč, zakaj meni ne bi bil? Samo primer. Ljudje smo preveč preobremenjeni s samim sabo. Tudi jaz nisem popoln, pa kaj? Imam brazgotino na obrazu. Pa kaj? Ta brazgotina nosi zgodbo, nosi mene in me vsak dan, vsepovsod spremlja. Sem pa močno močno razočaran nad našimi “influencerkami”, no, pardon, ne nad vsemi, še zdaleč ne. Ampak, zakaj je potrebno toliko uporabe filtrov? Govora o tem, kako je super imeti plastičen obraz? Ne vse, spet govorim obširno. 

Dejstvo je, da je naravni videz v zadnjih letih postal prava redkost ... Pa ne samo zaradi ličil, ampak zaradi uporabe filtrov in drugih orodij za obdelavo fotografij. Se sploh še upamo pokazati svoj 'pravi obraz'?

Moj odgovor je kratek in jedrnat. Ne poznamo ga. Pravi obraz se zakriva, se ga fasadira s tem in onim ličilom, pa tudi s samimi filtri. Mislim, da vsake toliko pride ena znana zvezdnica na svetu s fotko brez ličil. In kaj nastopi takrat? Zgražanje. Kakšna je, zakaj ima takšno grdo kožo, zakaj ima podočnjake. Zakaj pa? Zato, ker je želela ugajati množici ljudi. Sama nase pa žal ni gledala. 

Zdi se, da je pomembna le še zunanja lepota, videz ... Pa vendar je za dobro fotografijo zelo pomembno tudi to, kaj človek izžareva, kaj pove z očmi ... Morda celo bolj kot videz?

Ja. Dobro, če govorimo o nekem modnem editorialu za Vogue, se bo bolj kot ne gledal videz. Oziroma, še vedno se gleda. Ne bi čisto točno rekel, da se to še dela. Čedalje bolj delajo tako, da ima obraz zgodbo. Predvsem se mi zdi pomembno pri revijah in modnih editorialih to, da ima ženska, pa tudi moški, trojni komplet. Vizualno. Postavno in predvsem pozersko lastnost. Na pozersko ciljam na to, da ni to človek, ki samo pride in se nastavi v pozi pred fotoaparat. Ampak, da je to človek, ki ve, katera stran je pri njemu ali njej vredna škljoka na fotoaparatu. Jaz po vseh teh fotografija, ki jih pogledam na enem mestu, vidim nekaj čudovitega. Vidim petdeset različnih duš. Petdeset različnih žensk. Petdeset različnih obrazov. In petdeset različnih notranjih lepot.  Videz je vsekakor pomemben, ampak hej, kdo sem jaz, da bi sodil po videzu?

Kaj zate pomeni beseda 'kreativnost'?

Kreativnost zame osebno pomeni predvsem razmišljanje, radovednost in visoko stopnjo samozavesti. To so osnovne lastnosti ustvarjalnosti zame osebno. Poleg teh lastnosti pa je za neke nove stvari potreben pogum. Pogum je potreben za neke velike projekte, za samo razmišljanje. Rekel bi, da je zame kreativnost, razmišljanje in delovanje izven okvirjev in neke cone udobnosti. Kreativnost je tudi zame pogojena s tem, da narediš nekaj, kar še ni videno. Da je nekaj noro odmevnega. 

Pravijo, da fotografija pove več kot tisoč besed. Katera fotografija je po tvojem mnenju dobra?

Huh. Zame je dobra fotografija tista, kjer vse štima. Nisem toliko za neke fore glede zlatega reza, pravila tretjin. Nope. Jaz nisem preveč za upoštevanje pravil. Sem upornik. Zatorej. Fotografija, ki je meni dobra, mora imeti dobro svetlobo, pozo modela, dobrega modela in seveda zgodbo. 

Če pa vprašate, kaj je zame osebno dobra fotografija? Vam povem na primeru. Štirinajst dni nazaj, sem si “priboril” priložnost, da fotografiram z znanim balkanskim igralcem, Momčilom Otaševićem. Krešo v Na granici, Damir v Kar bo, pa bo. Skratka znan črnogorski igralec. V enem tednu urejeno fotografiranje. In v 2 urah naredila res lepe fotografije, ki so že na njegovem Instagram profilu, poleg tega pa še v njegovem booku za kastinge. Zakaj so mi dobre fotografije? Ker sva šla pred fotografiranjem na kavo. Ker se mi je zdelo, kot da ga poznam najmanj dve leti in kot da sva največja prijatelja. Ker je tista trideset minut dolga kava in druženje povedalo mnogo več, kot če bi se dobila in šla fotografirati. Imela sva rdečo nit fotografiranja - portret. In vsakokrat sem hvaležen in tudi ponosen, da sem delal s kar nekaj znanimi imeni. Vem pa, da to ni najino zadnje sodelovanje, ker vedno verjamem v še kaj več. 

In trud, veselje in strast bodo še močneje goreli v meni.