Zdaj pa tisto glavno: ali bomo spet potrdili dejstvo, da smo se iz zgodovine naučili le to, da se nismo nič naučili? Da bi vsaj mnogim poplavljencem prihranili zelo težke trenutke, ki jih lahko ilustrira tale stavek: Vse življenje sem se trudil, zbiral življenjske spomine, zdaj pa po parih sekundah nimam ničesar več! Torej: če bi tisti, ki so za to plačani, odgovorno opravili svoje delo ali se vsaj iz preteklih ujm kaj naučili, bi se marsičemu izognili. Da je to možno, jim je pokazal župan Železnikov (Emil Brence, Pisma bralcev pod zgornjim naslovom, Dnevnik, 28. avgusta). Govorimo o vodilnih v ministrstvih, ne pa o kakšnih morda celo podplačanih administratorjih. Že neštetokrat se je pokazalo, da se ljudem, ki so v oblastni orbiti ali blizu nje, nič ne zgodi – nasrkajo le tatovi sendvičev in paštet. Če je Marko Gasser naredil tisto, kar zaposleni od pristojnih ministrov, državnih sekretarjev, direktorjev in poddirektorjev pristojnih državnih organov, direktoratov in služb niso naredili (zaradi lenobe, neodgovornosti, šlamparije, hoje v službo samo po plačo ...), boste sposobni zagnati obsežen pravni proces in vse omenjene postavili magari na cesto? Šele potem imate razlog, da procesirate tudi njega. Ali pa boste tudi v tem primeru našli žrtveno jagnje v obliki kakega nepomembnega uradnička, ki se je znašel na nepravem mestu v nepravem času? Zato, da bodo »kapitalci« še naprej ostali nedotakljivi? Ki se bodo izgovarjali, da so pač samo ubogali nadrejene ali se črkobralsko držali zakonov, predpisov … Je to dilema? Ker bi morali sankcionirati nedotakljive? (Ilustracije vam ponujajo Dnevnikova Pisma bralcev te dni: Ivan Sovinšek, Mitja Zupan, Bojko Jerman, Matjaž Cerovac, Rok Kralj.) Ali pa se bo pametno ugotovilo, da je po bitki pač lahko biti general. Ampak logični razmislek: ti ljudje so tam in so tudi dobro plačani, da bi znali ravnati in odrediti preventivna dejanja.
Mnogi imate župana Ljubljane Jankovića v želodcu; nekateri zgolj šovinistično zato, ker izvorno ni Slovenec, mnogi pa zato, ker je kar naprej nečesa obtožen (in verjamejo, da upravičeno: po ljudskem, da kjer je dim, je tudi ogenj). V resnici pa le dokazuje, da v tej državi kaj zelo koristnega narediš za širšo skupnost le, če hodiš po samem robu zakonitosti. To je tisto, nad čemer se velja zamisliti!
Upam, da bo slovensko volilno telo končno toliko dozorelo, da bo volilo tiste, ki so pripravljeni tvegati hojo po robu domnevno pravne države in da bo sistem v bodoče sankcioniral opisano šlamparijo pooblaščenih v pristojnih državnih službah. Če že niste sposobni narediti koraka naprej v demokraciji in vztrajate, da so volitve ali referendumi vrhunec demokracije.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
