Slavni pasji junaki
Verjetno nas večina pozna pasje literarne ali filmske junake, kot so Lassie, Kala, Toto iz Čarovnika iz Oza, Beethoven, Cujo, Stari rumenko, a to so seveda izmišljeni pasji heroji. Kdo pa so tisti resnični kosmatinci, ki so se zapisali v zgodovino? Spomnimo se nekaterih, ki so še danes slavni zaradi svojega dela, zvestobe - ali pa samo zaradi prikupnosti.
Lajka
Ruska potepuška psička Lajka se je zapisala v zgodovino, saj je leta 1957 poletela v vesolje in postala prvo živo bitje, ki je z Zemlje vstopilo v orbito. Žal jo je čakala žalostna usoda: ker še niso poznali tehnologije za vrnitev na Zemljo, je ostala v vesolju, kjer naj bi jo po šestih dneh evtanazirali. A izkazalo se je, da je že po nekaj urah po izstrelitvi poginila, ker se je plovilo preveč segrelo.
Rin Tin Tin
Verjetno najslavnejši hollywoodski pes - pasja filmska zvezda je bil Rin Tin Tin, nemški ovčar, ki ga je ameriški vojak Lee Duncan v prvi svetovni vojni rešil s francoskega bojišča, odpeljal domov in ga dobro zdresiral. Njegova prva velika vloga je bila leta 1923 v filmu Where the North Begins, po njej je zaigral v še skoraj tridesetih filmih. Poginil je leta 1932, pokopan je na pariškem pokopališču za domače ljubljenčke.
Boo
O Booju so mnogi menili, da je najprisrčnejši kužek na svetu. Pritlikavi nemški špic (ali pomeranec) je leta 2010 postal prava internetna senzacija, potem ko ga je v svojem tvitu omenila pevka Kesha. Boojeva lastnica je bila sicer Facebookova uslužbenka, ki je psičku naredila svojo stran na družbenem omrežju, kjer je imel več kot 17,5 milijonov sledilcev. Boo je žal v začetku letošnjega leta poginil.
Higgins
Še en pasji zvezdniški igralec, ki je v filmih blestel v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Gledalci se ga bodo spomnili iz filma Benji in serije Petticoat Junction. Higgins, ki je bil najverjetneje mešanec med kodrom, koker španjelom in šnavcerjem, je imel kar štirinajstletno kariero v zabaviščni industriji. Ko je leta 1975 poginil, ga je lastnik, trener Frank Inn (na fotografiji), upepelil, žara s Higginsovim pepelom je še vedno v lasti njegove družine.
Jofi
Čov čovka Jofi je svojemu lastniku pomagala pri delu. In kdo je bil njen lastnik? Nihče drug kot psihoanalitik Sigmund Freud! Ta je oboževal pse, verjel je, da ti lahko »preberejo« človeka. Jofi mu je pomagala pri študijah pacientov, opazoval je, kako se je obnašala ob neznancu, če je bila ob njem sproščena, je verjel, da je sproščen tudi pacient, če je bila Jofi nemirna, pa je tudi pacient nekaj skrival. Imela pa je tudi nezmotljiv občutek za čas: po petdesetih minutah je vstala in takrat je Freud vedel, da je seanse s pacientom konec.
Hačiko
Hačiko je nedvomno najslavnejši japonski pes - pa tudi najzvestejši. Svojega lastnika, tokijskega profesorja, je ob koncu delovnega dne vedno pričakal na železniški postaji. Leta 1925 pa profesorja ni bilo domov - umrl je zaradi možganske kapi. Hačiko je kljub temu še devet let vsak dan ob 16. uri čakal na postaji Šibuja. Pred njo še danes stoji kip zvestega kužka Hačika, po njem se imenuje tudi eden od vhodov v postajo. Hačiko je poginil leta 1935, njegove ostanke pa hrani tokijski Narodni znanstveni muzej.
Artur
Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom - tak je podnaslov knjige o psu Arturju, ki jo je napisal švedski vzdržljivostni športnik Mikael Lindnord. Artur je pes, ki ga je med pustolovsko dirko srečal v ekvadorski džungli - kosmati potepuh se mu je zasmilil, zato ga je nahranil in Artur ga ni več zapustil. Postal je del Mikaelove ekipe in po dirki z njim odšel v novi dom na Švedsko.
Luks
Najbolj znani pes iz zgodovine bivše Jugoslavije je verjetno Titov Luks. Vsi pionirčki so poznali zgodbo o tem, kako je Luks predsedniku v vojni rešil življenje. Leta 1943 je v bližini Josipa Broza eksplodirala letalska bomba, Luks pa se je vrgel na tovariša Tita in ga zaščitil s svojim telesom. Tito je bil zato ranjen le v roko, žal pa je zvesti Luks ob tem umrl. »Skril sem se za podrto bukev, ko je tik ob meni treščila bomba. Obdala me je tema. Za trenutek se mi je zdelo, da sem mrtev. Moj Luks, ki mi je s svojim telesom zavaroval glavo, je ležal razmesarjen,« je v enem od intervjujev povedal Tito.
