Morda malo čuden, a vendar potreben uvod.
Ampak najprej dva ali trije dogodki, ki so zbudili pozornost, da človek ostane brez besed.
Prva slika: pred slovenskim parlamentom starci Pavla Ruparja, polni sovraštva, pred televizijsko kamero nestrpno, agresivno in neotesano nastopijo proti skupini žena, ki so imele ob istem času in na istem mestu prav tako shod oz. tiskovno konferenco za Palestino. Eden od besnih »junakov« iztrga palestinsko zastavo eni od žena iz rok ter jo omalovažujoče vrže na tla. Z vpitjem, skrivanjem za slovensko zastavo ter himno pa le ne morejo skriti svoje »domoljubne« nacionalistične gostilniške primitivnosti.
Druga slika: nebogljena mlada srna je zašla kdove od kod v izolsko ladjedelnico in prestrašeno iskala izhod na prostost. Na klic ljudi, da bi jo rešili, se je odzval »pogumen« odrešitelj – lovec, ki je »nevarno žival« ubil na licu mesta. Saj takšno bitje seveda ne sodi v urbano naselje. Država, lovci in paralovci, vključno z vsemi predpisi ter s celotnim sodnim aparatom seveda ne bodo dopustili, da se kaj takšnega še kadarkoli ponovi. Kaj če bi bila ta žival npr. »nevaren zajec« ali pa celo mlad medvedek, tako kot pred leti v Ljubljani? Absolutno nesprejemljivo! Tako kot v preteklosti bodo pristojni z vsemi silami in sredstvi ukrepali »energično, odločno in zakonito«. Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno.
Tretja slika: prepričan sem, da so izraelski vojaki najslabši vojaki na svetu. Vse svoje tarče zgrešijo in po nemarnosti smrtno zadevajo le otroke, žene in nemočne civiliste. Ob javni podpori Američanov, medijev in lastne verske zadrtosti so »svetel zgled« demokracije in že omenjenega načela, da delajo, kar hočejo.
Verjamem, da imata prisegi izraelskih vojakov, ki izvajajo zločine, in prisega palestinskih zdravnikov, ki rešujejo življenja, različen pomen. Ali kam blizu človeške neobčutljivosti sodi tudi ravnanje in prisega slovenskih Fidesovih zdravnikov ter vsa zgoraj omenjena ravnanja, pa si že skoraj ne upam več soditi.
Vem le, da se je sovraštvo razbohotilo preko vseh normalnih mej človeške občutljivosti. Ampak ne le pri običajnih ljudeh, tudi pri nekaterih oblastnikih, ki neobčutljivo gredo mimo vseh teh dogodkov smrti in sovraštva. Ja, vsi navedeni in nenavedeni, poštenosti vam pač ne moremo dati. Morali bi jo imeti že sami.
Miloš Šonc, Grosuplje