Ustvarjeni smo kot bitja harmonije. Bivati harmonično pomeni z drugimi besedami biti popolnoma zdrav. Če je torej zdravje izraz naše uglašenosti, potem je logično, da je bolezen izraz naše razglašenosti, porušene harmonije.
»Bolezen je v svojem bistvu porušena harmonija telesa ali uma (pri čemer ena deluje na drugo),« pravi Hazrat Inayat Khan. »Kaj v resnici povzroči bolezen? Pomanjkanje tona in ritma. Življenjska energija je ton; njeno kroženje (krvni obtok in srčni utrip) je ritem. Šibka cirkulacija na fizični ravni pomeni zastoj energije, pomanjkanje življenjske energije pa oslabelost. Na umski ravni je ritem sposobnost delovanja uma.
Dokler so misli v harmoniji, je delovanje krvnega sistema in srčnega utripa pravilno; kadar je harmonija misli porušena, um postane preobremenjen, posledično človeku peša spomin, pojavi se depresija in črnogledost.
Dvom, destruktivnost in stiske vseh vrst so posledica uma, preobremenjenega z negativnimi mislimi. Ključ za vzdrževanje življenjske energije uma tako ni nič drugega kot sposobnost ohranjanja miselnega ravnovesja.«
Razglašeni um vpliva na fizično telo in obratno. Razglašeno telo postane dovzetno za negativne vplive neharmoničnih atomov, kajti podobno privlači podobno; tako je tudi z umom. To je zanesljiva pot v bolezen.
Ne smemo pozabiti, da je harmonija telesa in uma odvisna tudi od zunanjih dejavnikov – od hrane, ki jo uživamo, načina življenja, ki ga živimo, od ljudi, s katerimi se družimo, od dela, ki ga opravljamo, od podnebja. Toda enaki pogoji lahko imajo na nekoga pozitivne, na drugega pa rušilne učinke. Če je človek v stanju harmonije, se zgodi prvo; če je človek razglašen, vse poti vodijo v motnje in bolezen.
Moč glasbe
Človeško telo je pravzaprav veličasten živ resonator, kajti celotni telesni mehanizem - od mišic, krvnega obtoka, živcev, srčnega utripa do žlez - poganja moč vibracij. Tudi naša čustva in misli zvenijo.
Zvok učinkuje na vsak atom v telesu. Najprej se dotakne fizične ravni. Na Vzhodu so znani krotilci kač, ki te živali krotijo z igranjem na preprost inštrument, imenovan pungi. Zvok inštrumenta spravi kačje telo v gibanje in nato vpliva tudi na njen živčni sistem, kar spremeni njeno počutje. Ker zvok povsem utiša njen instinkt pred nevarnostjo, se žival neustrašno približa krotilcu – tudi za ceno življenja. Tudi na človeka deluje zvok podobno kot na kačo.
Zvok se dotakne vseh petih čutil: vida, sluha, vonja, okusa in dotika. Napačno je prepričanje, da zvok slišimo zgolj z ušesi, kajti v nas prodira skozi vsako najmanjšo poro. Širi se skozi celotno bitje in v skladu s svojimi lastnostmi povzroča spremembe v telesu, čustvih in v umu: upočasni oz. pospeši ritem krvnega obtoka, zbudi ali uspava živčni sistem, poveča strast ali prinese mir.
»Nežna glasba ima moč, da odtaja človeško srce. Ustrezni ritem uskladi srčni utrip, kar posledično obnovi zdravje fizičnega telesa, uma ter duše. »V srcu, polnem nežnosti, se ton spremeni v polton, medtem ko se v strtem srcu ton razpoči v mikrotone. Bolj kot je srce nežno, polnejši postane njegov ton; bolj kot je zlomljeno, bolj mrtev je njegov ton.« razlaga Khan.
Zdravilne moči zvoka se je dobro zavedal že Pitagora, ki je z glasbo zdravil in pozdravil številne telesne bolezni, pa tudi bolezni duše in duha. Njegovi učenci so vsak dan začeli s poslušanjem pesmi, ki so njihov um očistile sna in ga pripravile na dnevne aktivnosti, medtem ko so zvečer poslušali umirjene in sproščujoče melodije, primerne za počitek.
V okviru ’glasbene medicine’, kot je sam imenoval svojo glasbeno terapijo, je določene melodije uporabljal kot zdravilo proti pobitosti in žalosti, spet druge proti besu in jezi. Z glasbo je znal pozdraviti celo človeške želje. Znano je, da je tudi grški zdravnik Eskalup bolnike z išijasom in drugimi boleznimi živcev zdravil z glasnim pihanjem v rog.
Aristotel je v glasbi videl moč za oblikovanje človekovega značaja: glasba posreduje strasti - določene melodije krepijo samokontrolo, medtem ko druge vzpodbudijo sproščenost. O tem, denimo, da določenih melodij ne bi smeli igrati vojakom, ker jih poženščijo, in drugih ne bi smeli poslušati otroci, ker zaradi njih prehitro odrastejo, je govoril Platon.
Po njegovem bi morala glasba v prvi vrsti pomagati oblikovati etični ideal in v ljudeh plemeniti duha, ne pa zgolj ustvarjati prijetna in vesela čustva. Menil je tudi, da je glasba, ki plemeniti um, veliko višja od tiste, ki deluje zgolj na čute. Za Platona je bila od glasbe odvisna celo stabilnost družbe in države. Boljša je glasba, ki jo poslušajo državljani, boljša je država. Kadar se zamenja stil glasbe, se z njim zamenjajo tudi državni zakoni, je bil prepričan.
Obstaja torej glasba, ki gradi in obnavlja svet in glasba, ki ga ruši. Glasba nam je dana zato, da bi nas prvenstveno vodila navzgor - k dobremu in resničnemu. Žal nam danes služi le še kot sredstvo zabave, zato je postala škodljiva, česar se žal ne zavedamo. »Znanost o zvoku bi bilo modro upoštevati kot najbolj pomembno znanost v vsakodnevnem delovanju: pri zdravljenju, učenju, na področju ekonomije, industrije in v politiki,« je zapisal Khan.
Najbolj uporabna pa je ta znanost na področju duhovnega razvoja – tako je govoril tudi Rumi. Glasba je namreč najbolj čudovita pot k duhovnemu uresničenju; ni hitrejše in bolj zanesljive poti do duhovne popolnosti. Vendar pa bi človek moral vedeti, kakšna glasba in kako jo uporabiti.
Tekst: Vesna Fister
Preberite si še: