Kjer so se Beckenbauerju zatresle hlače

Armenija kot samostojna država še ni okusila slasti igranja na velikem tekmovanju. Pyunik je z uvrstitvijo v Konferenčno ligo pred dvema sezonama postal sploh prvi klub v skupinskem delu evropskega tekmovanja, zato tamkajšnji navijači nogometni ponos črpajo predvsem iz bolj oddaljenih – sovjetskih časov. 

Zlata Araratova generacija iz sredine sedemdesetih let, na katero spominja bronasti kip pred stadionom Hrazdan, še danes velja za vrhunec armenskega nogometa. Leta 1973 je Ararat postal prvi in edini armenski klub z naslovom sovjetskega prvaka, ob tem pa je slavil tudi v pokalnem tekmovanju. 

70 tisoč navijačev je videlo zmago, ki je še danes živa

Dve leti kasneje je isti klub prišel do četrtfinala evropskega pokala (predhodnika današnje Lige prvakov), kjer se je udaril z branilcem naslova Bayernom. Prva tekma se je v Münchnu končala z 2:0 v korist Bavarcev, kar pa ni odvrnilo 70 tisoč navijačev, da ne bi dva tedna kasneje do zadnjega kotička napolnili tribune v dolini reke Hrazdan. 

Zvezdniška zasedba Bayerna s Franzem Beckenbauerjem, Gerdom Müllerjem in Karl-Heinzom Rummeniggejem se v armenski prestolnici nikakor ni znašla. Ararat je povedel v 35. minuti in do konca pretil za izenačenje, vendar je ostalo pri 1:0, tako da se je v polfinale z velikimi mukami prebil Bayern, ki je kasneje v finalu za svoj tretji zaporedni naslov ugnal Saint-Etienne. 

Sicer Pirova zmaga nad Bayernom, ki bo prihodnje leto praznovala Abrahama, je še danes vir ponosa armenskih navijačev – ne glede na njihovo klubsko pripadnost. 

"Tako glasno je bilo, da nogometaši Bayerna niso želeli iz garderobe. Beckenbauerju so se pred tekmo tresle hlače," nam je urbano legendo, ki v Erevanu kot sveta prehaja iz generacije v generacijo, pripovedoval eden od navijačev Urartuja, s katerim smo minuli vikend spremljali prvenstveno tekmo njegovega kluba.

Hrazdan in Araratova ekipa iz sedemdesetih sta sinonima za zlato poglavje armenskega nogometa tudi zaradi njunega časovnega sosledja. Stadion so namreč v pičlih 18 mesecih zgradili med letoma 1968 in 1970 kot del priprav na praznovanje 50. obletnice priključitve Armenije Sovjetski zvezi. 

Se Hrazdanu obeta isti konec kot nekdanji državi? 

Zgrajen kot simbol uspešne sovjetizacije je sprejel dobrih 70 tisoč navijačev, kar je bilo glede na priljubljenost nogometašev Ararata povsem smiselno in upravičeno. "V zgodnjih sedemdesetih je bil stadion redno poln. Od starejših lahko še danes slišimo, kako izjemno je bilo takrat vzdušje," pravi lokalni novinar Hrach Khachatryan. Rekord po obiskanosti sicer drži tekma proti Kairatu iz Almatyja, za katero se je na stadion nagnetlo 78 tisoč duš. 

Žal pa ta – za Armence kulten nogometni objekt – še danes pooseblja tudi usodo Sovjetske zveze. Zdi se, da se mu prav tako obeta žalosten konec po daljšem obdobju razpadanja. Zadnjo tekmo je Hrazdan gostil leta 2016, odtlej pa je zaradi nerešenega vprašanja lastništva bolj kot ne prepuščen milosti in nemilosti vremenskih elementov. Pred dvema letoma je za krajši čas oživel za koncert ameriškega raperja 50 Centa.

Namesto tekem – tržnica 

Atletska steza je še v uporabi za treninge otrok, vhod na glavno tribuno se ob vikendih spremeni v lokalno tržnico. To pa je tudi vse, čemur služi nekdanji ponos države in njenega nogometa. 54 tisoč stolov, nameščenih ob zadnji prenovi leta 2008, sicer še ohranja svoje razpoznavne žive barve, vendar se domačini z razlogom sprašujejo, ali bodo sploh še kdaj imeli priložnost sedeti na njih. 

Sploh zato, ker v zadnjih letih nihče ni pokazal interesa, da bi Hrazdan vrnil v operativno stanje. "V zadnjih letih so govorice, da bodo stadion prenovili, povsem potihnile. Ko je na njem še igrala armenska reprezentanca, je bilo nekaj zanimanja, danes pa ga že dolgo ni več," je pojasnil Khachatryan.

Gruzija primer, da bi bila ponovna oživitev smiselna

Prenova pa je pod velikim vprašajem tudi zato, ker bi bilo po nekaterih ocenah celo ceneje, če bi stadion porušili in na mestu največjih nogometnih uspehov države postavili novega. Bistveno manjšega, seveda. Liga s povprečno obiskanostjo, ki je za polovico manjša od slovenske, tako velikega stadiona verjetno niti ne potrebuje. 

Naš novinarski sogovorec je kljub temu mnenja, da stadion v trenutni obliki ni prevelik za potrebe armenskega nogometa, kar je podkrepil z zgledom svojih severnih sosedov. "Poglejte Gruzijo. Njihov nacionalni stadion (Boris Paichadze Dinamo Arena, op. a.) je za tekme reprezentance redno poln, ko pa na njem igra Dinamo Tbilisi, je skoraj prazen. Tako bi se stadion vsaj uporabljajo za nogometne namene." 

In dejstvo, da se ga že skoraj desetletje ne, lahko glede na veličino in unikatnost objekta ter njegovo bogato zgodovino žalosti slehernega armenskega navijača. Upajmo, da se bo to čim prej spremenilo.