700 let zapisanih zgodb Pirana

Piranska enota Pokrajinskega arhiva Koper se ponaša z izjemno bogato zbirko arhivskega gradiva, nastalega v srednjem veku, ko je Piranu tako kot skoraj vsem istrskim mestom vladala Beneška republika (Serenissima). Eden izmed teh zakladov so vicedominske knjige kot vrsta arhivskega gradiva, ki nam omogoča edinstven vpogled v zgodovino Pirana v času delovanja razvejane beneške uprave med letoma 1325 do 1784.

V tem obdobju je skupno nastalo 174 knjig, od katerih najstarejša letos dopolnjuje 700 let od nastanka. Gre torej za eno najpomembnejših gradiv, ki jih hrani naša institucija in predstavlja tako rekoč neizčrpen vir profesionalnim raziskovalcem, po njihovih straneh pa radi brskajo tudi ljubiteljski poznavalci lokalne zgodovine.

Usodo Pirančanov je krojila mestna uprava

Pisalo se je leto 1283, ko se je Piran podredil Benetkam in od takrat začel oblikovati mestno upravo, ki se je skozi obdobje beneške vladavine dopolnjevala in spreminjala, vendar v svoji osnovi ostala nespremenjena vse do propada Beneške republike leta 1797. Njene temelje so predstavljali Veliki svet (Consilium maius), ki so ga sestavljali polnoletni plemiči, Mali svet (Consilium minus) in podestat kot najvišji predstavnik oblasti v mestu.

prvi zapisi v najstarejši vicedominski knjigi segajo v marec leta 1325, zadnji pa v maj leta 1326.

Veliki svet je imel pristojnosti na področju napovedovanja vojn, podpisovanja mirovnih pogodb, sprejemanja novih zakonov, statuta, davkov in volitev vseh mestnih oblastnikov, razen podestata. Mali svet, sestavljen iz 12 članov, je skozi leta izgubljal pomen in moč ter bil sčasoma zadolžen le še za preskrbo mesta s hrano in sklepanje pogodb o nakupu žita ter drugih osnovnih prehrambnih izdelkov. Podestata je imenoval beneški senat, njegova funkcija pa je bila izvrševanje odločitev Velikega sveta, saj je kot najpomembnejši predstavnik osrednje beneške oblasti v mestu deloval kot izvršni organ.

Nepogrešljiv in sestavni del mestne uprave so bili sodniki, sindiki, katavarji, vicedomini, notarji, pisarji in odvetniki. Z natančno opredeljenimi pristojnostmi v skladu z določili statuta so skozi stoletja krojili usodo prebivalcev piranske komune. Za prebivalstvo je bil še posebej nepogrešljiv vicedominski urad, ustanovljen s statutom leta 1332, čeprav se kot tak omenja že leta 1325, kar dokazuje tudi izpostavljeni dokument. Urad je imel ključno vlogo pri dokazovanju lastninskih pravic in zagotavljanju pravne varnosti.

Vicedominarija - edinstvena istrska ustanova

Po ugotovitvah Darka Darovca je bila vicedominarija edinstvena istrska ustanova, zadolžena tako za overjanje notarskih spisov kot tudi za nadzor nad delovanjem drugih pisarniških uradov. Skladno s statutom sta bila vedno izvoljena dva vicedomina iz vrst mestnega plemstva, ki so bili člani Velikega sveta. Funkcijo sta lahko opravljala le eno leto, verjetno z namenom zagotavljanja transparentnosti poslovanja in preprečevanja morebitne korupcije. Njune pristojnosti so vključevale: reševanje civilnopravnih zadev, nadzor nad finančnim poslovanjem komune, prisostvovanje in odločanje na sodnih procesih, vplivanje na politične odločitve, nadziranje poslovanja tržnih ustanov, spremljanje upravljanja cerkvenega premoženja.

Zadolžena sta bila za pregled in potrditev vseh sklenjenih pogodb in določil - od kupoprodajnih, zakupnih, menjalnih in drugih pogodb, pa tudi za testamente, ki so jih bili dolžni v določenem časovnem obdobju od dneva sklenitve vpisati v vicedominsko knjigo. Praviloma so vanjo zapisovali le izvlečke pogodb z osnovnimi podatki, iz katerih je bilo mogoče razbrati čas, priče, kraj in jedro pravnega dejanja. Bdela sta tudi nad izpolnjevanjem vseh pogodbenih dolžnosti in sta v primeru neizpolnjevanja lahko kršitelje tudi kaznovala.

Kot navaja končno poročilo Inštituta za civilizacijo in kulturo Analize razvoja slovenskega parlamentarizma, so vicedomini glede na svoje zadolžitve v zahodnoistrskih mestih v 14. in 15. stoletju postali ena osrednjih točk upravnega življenja. To potrjuje tudi njihov zaslužek, saj so se po plačni lestvici komunskih uslužbencev povzpeli na zavidljivo tretje mesto. Podpise vicedominov najdemo na vseh pomembnejših aktih piranske komune, tako na javnih listinah kot tudi na zasebnih aktih, kot so kupoprodajne pogodbe. Podpis vicedomina je dokumentu zagotavljal pravno veljavnost znotraj meja komune in tudi širše. Darovec še navaja, da je bila naloga vicedominov tudi overjanje vseh podestatovih sodb in ukazov, ki pa jih, za razliko od drugih pravnih dokumentov, v svojih knjigah niso smeli prepisovati oziroma povzemati.

V primeru nevestnega opravljanja poklica je bila vicedominu lahko naložena denarna kazen, za hujše prekrške pa mu je grozila tudi izguba službe. Med pogostimi kršitvami so bile zapustitev komunskega ozemlja brez privolitve podestata, nepooblaščen vstop v vicedominarijo in prekoračitev tridesetdnevnega roka za vpis pravnega akta. Zanimivo je, da v primeru poneverbe ni bila predvidena kazen, medtem ko je notarjem za takšen prekršek grozila celo izguba desne roke, zatem pa kakopak še službe. Odsotnost tovrstne kazni ni mogoče pripisati neomajni poštenosti vicedominov, temveč njihovemu statusnemu simbolu, ki so ga uživali v očeh javnosti, in nenazadnje tudi potrebi po ohranjanju vicedominske javne vere.

Narejene iz izjemno kakovostnih materialov

Nekatere hranjene vicedominske knjige je že dodobra načel zob časa, v preteklosti pa tudi niso bile vselej hranjene na tako skrben in tehnično ustrezen način, kot ga lahko omogočimo danes. Glede na nastale poškodbe lahko domnevamo, da so bile skozi daljša časovna obdobja izpostavljene neprimernim temperaturam in previsokim vrednostim relativne vlage. Temu so botrovale še druge nevšečnosti, ki so v neposredni soodvisnosti od danih mikroklimatskih pogojev hrambe povzročile plesen, prisotnost raznih zajedavcev in deformacije papirja. V želji po omejitvi in upočasnitvi procesa staranja ter možnosti nadaljnje uporabe so bila na večjem številu knjig izvedena restavratorska in konservatorska dela. To je obenem tudi pomenilo, da je del vicedominskih knjig izgubil svoj izvirni videz, kar pa je bila cena za to, da bodo iz njihovega bogastva lahko črpali tudi naši zanamci.

Najpogosteje so bile poškodbam podvržene usnjene platnice, opremljene z železno zaponko, ki je omogočala spojitev obeh platnic, kar se je zgodilo tudi s sedemstoletnim primerkom, ki mu posvečamo ta zapis. Njene izvirne platnice so bile tako zaradi dotrajanosti in nepopravljivih poškodb zamenjane in ponovno prevlečene s strojeno živalsko kožo. Temu je sledilo tudi restavriranje tedaj značilne šivane vezave knjige, pa tudi posameznih listov, ki so bili natrgani ali zmečkani.

Navkljub ne vedno ugodnim pogojem hrambe in verjetno tudi ne vselej najprimernejšemu rokovanju s knjigo so k njenemu dolgoročnemu obstoju močno pripomogli izjemno kakovostni materiali, ki so bili uporabljeni pri njenem nastanku, v prvi vrsti papir, ki ima zaradi visoke vsebnosti celuloze in bombažnih vlaken izredno dolgo obstojnost. Kot izjemno kakovostno in obstojno se je izkazalo tudi uporabljeno črnilo, ki so ga običajno pridobivali iz saj, vode in smole. Za razliko od novejših črnil se s časom ni začelo luščiti ali povzročati zajed na papirju.

V tem zapisu smo uspeli zajeti le nekaj glavnih značilnosti političnega in družbenega življenja v srednjeveškem Piranu, a s strani vicedominskih knjig lahko izberemo še marsikatero drugo podrobnost iz vsakdanjega življenja ne le višjih, ampak tudi nižjih slojev mestnega prebivalstva. Nekaj spretnosti seveda terja branje tedaj uradne latinščine v gotski kurzivi, a skozi 334 strani povzetkov sklenjenih pravnih poslov, darilnih in kupoprodajnih pogodb ter testamentov se pred nami razpre slikovita freska časovno močno oddaljenega življenja, sploh ko pomislimo, da prvi zapisi v najstarejši vicedominski knjigi segajo v marec leta 1325, zadnji pa v maj leta 1326. Celotna, večstoletna zgodba življenja v Piranu pa se pred nami razplete, ko se prebijemo skozi vseh 174 ohranjenih knjig, ki jim koprski arhivisti posvečamo vso pozornost.

---