Zdaj 43-letna Mariia, rojena v ukrajinski prestolnici, je do leta 2022 s svojo šestletno hčerko bivala v stanovanju v okrožju Obolonsky. Več let je delala kot produktna vodja, za kar je bila tudi dobro plačana. Kot pravi, je njeno življenje teklo kot po maslu. "Kot sem načrtovala," nam je povedala. Imela je kar nekaj finančnih načrtov, zanimale so jo predvsem naložbe v civilnem gradbenem sektorju. "Tik pred vojno sem investirala v nova stanovanja v gradnji v bližini hčerkine šole," nam je zaupala.  

Pa vendar njeno življenje ni bilo vedno enostavno, saj je ločena in je med tednom sama skrbela za mladoletno hčerko. A kljub temu je njena hčerka obiskovala najboljši vrtec v okrožju, oče pa jo je k sebi vzel vsak konec tedna in z njo preživljal prosti čas. 

Dober teden pred začetkom vojne sta se s hčerko vrnili z zimskih počitnic v tujini. Sama se je kot običajno vrnila v službo, hčerka pa v predšolsko skupino. "Vendar pa so ljudje okoli mene zaradi novic o možni ruski invaziji iz dneva v dan postajali vse bolj nervozni. Spakirala sem majhen kovček z najinimi dokumenti in najnujnejšimi stvarmi, predvsem zimski kombinezon za hčerko in odeje in vse skupaj zložila v prtljažnik," razlaga, a dodaja, da sicer ni verjela, da bi Rusija dejansko lahko začela vojno. 

'Noge in roke so se mi tako močno tresle, polna sem bila adrenalina'

Spomni se, da je v noči na 24. februar 2022 zelo slabo spala. "Nisem mogla zaspati, ležala sem v postelji, ko sem zaslišala eksplozijo. Nikoli še nisem slišala kaj takšnega, zato sem takoj vedela, za kaj gre," pravi. Takoj je skočila na noge in začela pakirati hrano in še nekaj dodatnih stvari, ki jih je znosila v avto.  

"Poklical me je hčerkin oče in rekel, naj zapustiva Kijev. On ni nameraval oditi, odločil se je ostati in ščititi mesto. Noge in roke so se mi tako močno tresle, polna sem bila adrenalina. Vzela sem spečo hčerko in jo kar v pižami odnesla v avto," se spominja.  

S sabo je želela vzeti tudi njuno mačko, ki se je občasno sama potepala naokrog. "Nisem je našla. Po pol ure sem se odločila oditi, saj me je bilo strah za hčerkino varnost," je pojasnila.  

"Po prvih eksplozijah ni bilo alarmov. Ali pa jih nisem slišala, ne vem. Šli sva k sorodnikom v zahodno Ukrajino. Bencinske črpalke so bile prepolne, hrane ni bilo, do večera je zmanjkalo tudi bencina," pravi Mariia. Njuna pot je bila težka, saj je bilo na cestah veliko ljudi, ki so bežali pred nevarnostjo. Običajno bi do cilja prispeli po petih urah vožnje, takrat pa sta se vozili približno 12 ur.  

"Ko sva končno prispeli v Ternopil in si skušali malo odpočiti, smo zaslišali alarm. Spet sem zgrabila hčerko in s sorodniki smo se skrili v klet. V majhni, temni, mokri kleti je bilo približno osem ljudi, ena od žensk je bila v osmem mesecu nosečnosti," pripoveduje. 

Vozili sta brez avtomobilskih luči, od izčrpanosti je skoraj zaspala za volanom

Po tem se je odločila, da bosta zapustili mesto in se odpeljali k sorodnikom v bližnjo vas. Ponoči sta se vozili brez avtomobilskih luči. Ko sta prispeli, pa je bila približno 60 kvadratnih metrov velika hiša že prepolna. "Ljudje so spali na tleh. Ugotovila sem, da tam ne bova mogli dolgo ostati, vendar pa sem bila hvaležna, da je hčerka končno lahko normalno spala. Jaz nisem spala, nisem mogla," pravi sogovornica.  

Zjutraj je od prijateljev iz Kijeva slišala, da so v bližini ruski tanki, in morala je sprejeti odločitev, kam naprej. "Vedela sem, da hčerke ne bom pustila same, in hkrati, da posledično ne bom mogla kupiti hrane, ker ne bom tvegala in jo vzela sabo po hrano. Nihče ni vedel, kaj pričakovati. Odločila sem se, da bova s hčerko zapustili Ukrajino".  

Mame so stvari pustile za sabo, da so lahko nosile majhne otroke

Naslednji dan sta se odpravili proti poljski meji. Za približno 15-kilometrsko pot sta potrebovali tri dni. Ob poti je videla majhne otroke, ki so nosili kovčke, in mame, ki so stvari pustile za sabo, da so lahko nosile majhne otroke. "Bilo je strašno in žalostno," je komentirala.  

Od izčrpanosti se ji je skoraj pripetila nesreča, zaspala je za volanom, a so jo k sreči s hupanjem zbudili drugi vozniki. Poleg tega jima je zmanjkalo hrane. "Srčni ljudje, prostovoljci iz najbližjih vasi, so prinesli topel čaj in juho in jo razdelili vsem, ki so bili v stiski," pravi. Tretji dan sta končno prestopili mejo. Našli sta najbližje parkirišče in šest ur samo spali. Potem sta našli hotel, kjer sta preživeli prvo "normalno" noč v zadnjih petih dneh. 

Zatem sta se preselili v poljsko mesto Vroclav, kjer ju je pričakala daljna sorodnica. "Odstopila nama je svojo spalnico in za naju skrbela kot za svoja otroka. Nisem pa je želela obremenjevati, saj je bila stara gospa," pravi Mariia. Začela je iskati stanovanje za najem, vendar je bilo vse bodisi zasedeno bodisi, kot pravi, neverjetno drago. Za enosobno stanovanje je morala odšteti približno 1200 evrov, zato je seveda iskala ugodnejše možnosti za bivanje. 

"Našla sem družino, ki je sprejemala Ukrajince z otroki. Bili so iz Črne gore," je povedala in dodala, da je takrat tudi še vedno imela službo, a da ni vedela, koliko časa bosta zdoma, in si ni mogla dovoliti, da bi porabili preveč denarja. To je bil glavni razlog, da sta sprejeli ponudbo in se preselili v Črno goro. "Še vedno sem tako hvaležna tem ljudem, ki so nama pomagali v tako težki situaciji," pove.  

V Črni gori sta ostali pol leta, nato pa je prišel čas, ko je morala hčerko vpisati v prvi razred in se torej odločiti, kje bosta živeli. "Črnogorski izobraževalni sistem ni ustrezal najinim potrebam, hkrati pa nisem vedela, kje bova živeli čez leto ali dve, ker vojni kar ni bilo videti konca. Zelo težko je bilo sprejeti odločitev, kam se preseliti," pravi.  

'Za Slovenijo sem se odločila predvsem zato, ker gre za mirno državo'

Za Slovenijo se je odločila, ker govori angleško in je prebrala, da tudi Slovenci zelo dobro govorijo angleško. Poleg tega se ji je zdelo, da ni tako daleč od Ukrajine. "In da gre za mirno državo, to je bil glavni razlog za selitev. Tudi takrat sem še imela službo in sem lahko najela stanovanje," pravi. 

V Sloveniji sta najprej najeli apartma prek Bookinga, kar je bil tudi velik finančni zalogaj. Bil je konec avgusta, torej turistična sezona, zato sta se tudi trikrat selili. Mariia je imela tudi nekaj nesreče, saj je zbolela za covidom-19, hčerka pa je, ker je ni mogla pripeljati v šolo, zamudila prve dni pouka. Ko je ozdravela, je začela iskati stanovanje in najprej sta se preselili na podeželsko kmetijo, da bi prihranili nekaj denarja.  

V Sloveniji sta zdaj že dobro leto in pol in kot pravi, je bila najtežja stvar najti stanovanje. Pravi, da v najem ni želel nihče vzeti ženske z otrokom. "Kasneje sem izvedela, da so se bali, da me, če ne bom mogla plačati, zaradi zakona, ki ščiti otroke, ne bodo mogli deložirati," pove. Na koncu sta vendarle našli majhno, a lepo stanovanje in ga tudi najeli. "Stanovanje je precej drago in rada bi našla kaj bolj ugodnega, vendar me je strah zaradi preteklih izkušenj," nam je zaupala.  

'Ko sva prišli, so policisti hčerki prinesli piškote, to mi je veliko pomenilo'

Sicer pa so bile, pravi, vse njene ostale izkušnje v Sloveniji pozitivne. "Od trenutka, ko sva prišli na policijsko postajo, da bi se prijavili. Medtem ko sem izpolnjevala obrazce, so policisti moji hčerki prinesli darila in piškote! To je bilo za moje mentalno stanje zelo podporno. Tudi vsi drugi ljudje, ki sva jih spoznali in bili z njimi v stiku, so bili zelo mirni in prijazni," je še povedala.  

Meni, da je Slovenija lepa dežela. "Zdaj se tudi učim lepega slovenskega jezika, ljudi že razumem in znam tudi govoriti," nam je povedala. 

Trenutno sicer še vedno dela za isto podjetje kot v času, preden se je začela vojna. Službo je iskala tudi v Sloveniji, a neuspešno. Zato se je odločila, da se bo še bolje naučila slovenščine. "V Sloveniji se bom tudi skušala izobraziti za specializacijo. Maja imam izpite in če mi jih uspe opraviti, bom tukaj študirala. Upam, da bom zmogla. Moram biti bolj konkurenčna, da bom našla službo. Moram torej še izboljšati svoje sposobnosti," ocenjuje. 

V Sloveniji sicer najbolj ceni varnost. "Zelo mi je všeč država, miselnost ljudi, odnos do otrok, način, kako Slovenci skrbijo za hišne ljubljenčke. Vse to Slovence opisuje kot lep narod!" meni. 

Se nameravata vrniti v Ukrajino?

"Zelo težko rečem, kaj bova storili v prihodnosti. Z vsem srcem upam, da se bo Ukrajina borila z Rusijo in zmagala. Dokler pa se vojna ne konča, želim, da moja hčerka odrašča v miru," pravi naša sogovornica. Povedala nam je, da je njena babica v času druge svetovne vojne pod okupacijo nemških sil živela v Kijevu in bila priča vojni in bombnim napadom. "In vse življenje je bila nekako zlomljena. Mislim, da je imela zaradi groznih življenjskih pogojev v otroštvu poškodovan živčni sistem."

"Ker vidim primer, kako močan je bil vpliv vojne na mojo babico, se bom seveda potrudila, da svojo hčerko zaščitim pred takšno usodo," je delila. Meni sicer, da tudi po vojni življenje v Ukrajini ne bo enostavno, saj bo ogromno ruševin in razbitih družin, ki so v vojni izgubile bližnje. "Zelo težko rečem, kaj bom storila, ko bo ta grozota mimo," je sklenila.