Zdaj vem, zakaj čebelarji včasih samo sedijo pred panjem

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. september 2021 / 11:36  

Ko je Radovljičanka dr. Petra Bole, arhitektka in oblikovalka, pred dobrima dvema letoma prevzela vodenje Muzejev radovljiške občine, si ni predstavljala, da jo bodo od vsega najbolj prevzele prav čebele. Bila je ljubezen na prvi pogled, prizna sedaj, ko je za njo postavitev nove stalne razstave v Čebelarskem muzeju in izid knjige o čebelah – in ljudeh. In ko v svojem domačem čebelnjaku že pridela prve kozarce medu.

»Niti knjiga niti razstava ne bi bili nastali, če se ne bi nepričakovano zaljubila v čebele in postala čebelarka. Čebele kot superorganizmi so osupljive, so sijajen čudež narave, za katerega moramo skrbeti,« je knjigi z naslovom Living Together – About Bees and Mankind na pot zapisala avtorica dr. Petra Bole, direktorica Muzejev radovljiške občine, v okvir katerih sodi tudi Čebelarski muzej.

Po izobrazbi je arhitektka, z magisterijem iz oblikovanja nakita ter doktoratom iz filozofije in teorije vizualne kulture. Pred dvema letoma je prevzela vodenje radovljiških muzejev in se kar takoj lotila prenove čebelarskega muzeja, ki je bila zaključena ob letošnjem svetovnem dnevu čebel. Takrat so odprli tudi novo stalno razstavo z naslovom z naslovom Živeti skupaj. O čebeli in človeku, katere avtorica je dr. Bole.

Knjiga iz istim naslovom, za zdaj v angleškem jeziku, saj njen izid sovpada s predsedovanjem Slovenije Svetu EU, je njeno nadaljevanje.

Kako da ste se, arhitektka in oblikovalka po profesiji, takoj, ko ste prevzeli vodenje Muzejev radovljiške občine, tako zelo našli prav v čebelah in čebelarstvu?

»Bilo je pred dobrima dvema letoma, ko je ob svetovnem dnevu čebel k nam prišla francoska televizija Arte, novinarji pa so me spraševali o stvareh, o katerih takrat nisem vedela tako rekoč ničesar. Veliko vem o umetnosti, tema mojega magisterija je bilo srebrokovaštvo, kot Radovljičanka dobro poznam zgodovino, Linharta – vse to so teme, ki jih obravnavajo tudi muzeji radovljiške občine – na natančna vprašanja o tem, v čem je Janšev način čebelarjenja drugačen od današnjega, kaj je njegov bistveni prispevek k svetovnemu čebelarjenju ..., pa, priznam, nisem vedela veliko. Ob pomoči čebelarja Erika Luznarja sem sicer takrat pripravila odgovore, potem pa sem se resno lotila dela, najprej študija literature.

Zdaj vem, da je bil Anton Janša prvi čebelarski učitelj na dvoru Marije Terezije; lahko rečemo, da je bil prvi učitelj čebelarstva na svetu. V svojih dveh knjigah, prvo je izdal leta 1771, je zapisal splošne nauke o čebelarstvu, ki v veliki večini veljajo še danes. Zanimive so tudi številne njegove ugotovitve, ki se nam danes zdijo samoumevne, na primer, da troti niso vodonosci ali pa da se čebel ne mori, pa da se matica spari s troti v zraku. Pri tem je uporabljal svoje pripomočke, na primer prestrezalo za roje in drugo. Pred njegovim časom so namreč čebelarji vsako jesen, ko so želeli pobrati satje z medom, čebele pomorili z žvepljanjem, Janša pa je rekel, da jih ohranja za prihodnjo sezono. Bil je zelo vešč v risanju, tako je narisal čebelnjak in kranjič, sestavljen iz več delov, ki je omogočal, da se je satje porezalo z žico in se je tako lažje dobilo iz panja. Uvedel je tudi prevažanje čebel na pašo na posebnih vozovih. Po njegovi smrti je Marija Terezija uvedla čebelarski patent, kjer je v drugi točki zapisana zahteva, da se pri naročilu čebelnjakov s potrebnimi panji upoštevajo preizkušena načela Janše. Zelo impresivno, kajne?

Ampak literatura vam ni bila dovolj, kajne? S čebelami ste se hoteli seznaniti tudi v živo ...

Seveda sem kmalu ugotovila, da se iz knjig ne morem naučiti vsega. Da sveta čebel ne bom nikoli razumela, če ne bom tudi sama imela čebel. Naredila sem torej začetni tečaj čebelarjenja in zdaj imam na domačem vrtu čebelnjak s štirimi družinami. Moj mentor pri čebelarjenju je starosta gorenjskega čebelarstva, danes skoraj 92-letni Severin Golmajer ... brez katerega moje čebele zagotovo ne bi preživele. Je učitelj z veliko začetnico.

Živimo v času, ko z nekaj kliki na računalniku pridemo do vrhunskih fotografij in posnetkov. Zakaj torej tudi staromoden medij, kot je knjiga?

Knjiga je v bistvu pika na i razstave, ki smo jo pripravili v prenovljenem čebelarskem muzeju. In ker letos Slovenija predseduje svetu EU, se mi je zdelo prav, da to močno zavedanje, posebno ljubezen do čebel, izpostavimo tudi na takšen tradicionalen način. Pogosto premišljujem o tem slovenskem odnosu do čebel: zakaj imamo toliko čebelnjakov, zakaj se nam zdi, da moramo imeti čebele v čebelnjakih – hišicah. Nihče drug jih nima! Zakaj si čebelarji ne nadevajo zaščitnih oblek in jim ni mar, če jih čebele pikajo ... to je veliko vprašanj, predvsem za sociologe, antropologe. Tema je neskončno zanimiva. Mene seveda zanima tudi povezava z arhitekturo. Fascinirata me absolutni red in urejenost v panju; heksagon je oblika celice, ki po izračunih predstavlja najbolj optimalen izkoristek prostora. Čebela ga naredi vedno popolnoma enako, zmeraj do milimetra natančno. Zdaj tudi vem, zakaj čebelarji tako pogosto samo sedijo pred panjem in le opazujejo: čebela, ki se izleže, točno ve, kaj je njena naloga; komunikacija s plesom in feromoni, skrb za matico ... Pogled v ta neskončni, božanski red in urejenost je kot meditacija. V nekaj, kar je bilo že v času dinozavrov in bo, ko nas ne bo več ... Pogosto ob tistem znanem reku, da človeku po tem, ko bi z obličja sveta izginila zadnja čebela, ne bi ostala več kot štiri leta življenja, pomislim, da bo verjetno prihodnost šla v obratni smeri: prepričana sem, da bomo prej izumrli ljudje in da nas bodo čebele kot vrsta preživele.

Za pripravo razstave in knjige ste si izbrali odlične sodelavce?

Ogromno strokovnjakov je bilo vključenih, tudi institucij, od Prirodoslovnega muzeja Slovenije do Tržiškega muzeja, Etnografskega muzeja, Nacionalnega inštituta za biologijo in veterinarske fakultete .... pri nastajanju knjige sta sodelovali psihologinja in sociologinja pa tudi gimnazijka, ki je prebrala vsa besedila in brez obotavljanja opozorila na vse, kar je bilo dolgočasno. Pa seveda izvrstna Ivan Esenko in Miran Kambič, katerih fotografije so temelj knjige.

Knjiga bo kmalu izšla tudi v slovenščini, vi pa ste že pred novimi izzivi ...

Spet pišem knjigo. Muzej danes ni več zaprašen prostor, poln predmetov iz preteklosti. Razumem kot družbeno odgovoren prostor in v tem kontekstu sem, prav ob študiju čebele in čebelarstva, našla temo, povezuje dediščino s trenutno najbolj aktualno tematiko na tem področju, to pa je pomen opraševalcev danes, v svetu podnebnih sprememb, pesticidov, agresivnega kmetijstva in bolezni ...