V ponedeljek bo leto dni od največjega poraza severnoatlantskega zavezništva v njegovi zgodovini. Po dvajsetih letih poskusov stabilizacije Afganistana so po ameriški odločitvi za umik izpod Hindukuša zgolj v nekaj tednih talibani zavzeli celotno državo in brez velikih bojev je padla tudi prestolnica Kabul, od koder je predsednik Ašraf Gani pobegnil v Abu Dabi in predsedniško palačo prepustil novim oblastnikom.
Ti so obljubljali veliko in poskušali dajati vtis, da bo njihova tokratna vladavina drugačna kot konec 90. let prejšnjega stoletja. A tako kot se je vase s talibanskim napredovanjem sesula večdesettisočglava afganistanska vojska, ki je ponekod po svoji številnosti obstajala zgolj na papirju, so se razblinile tudi obljube novih oblastnikov. Borci iz afganistanskih gora, ki so jih afganistanski predsedniki več let vabili, da odložijo orožje, so se izkazali kot slabi upravljalci države.
Zamrznjene devizne rezerve
Država, ki je bila v precejšnji meri odvisna od mednarodne denarne pomoči za delovanje javne uprave (400.000 zaposlenih in še 200.000 zaposlenih v varnostnih organih), se je zaradi umika donatorjev znašla pred popolnim gospodarskim bankrotom. Dodaten pritisk na vlado v Kabulu predstavlja tudi že leto dni trajajoča zamrznitev afganistanskih deviznih rezerv v ZDA. Sprostitev okoli 7 milijard dolarjev – polovico bi sicer Bidnova administracija obdržala za izplačilo odškodnin svojcem žrtev terorističnih napadov Al Kaide 11. septembra 2001 – uradni Washington pogojuje s tem, da talibani spoštujejo človekove pravice. Več kot 70 mednarodnih uglednih ekonomistov, med njimi tudi Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz, je ameriško administracijo pozvalo k sprostitvi sredstev, saj afganistanska centralna banka v nasprotnem primeru ne more izpolnjevati svoje vloge za stabilizacijo gospodarstva. Posledica zadržanja sredstev je bila depreciacija valute in skoraj popoln kolaps bančnega sistema.
Po podatkih organizacije Save the Children ima sedaj 97 odstotkov afganistanskih družin težavo za svoje otroke priskrbeti zadosti hrane. Mednarodne človekoljubne organizacije in Združeni narodi, katerih humanitarne aktivnosti Zahod še financira, so morali povečati razdeljevanje prehrambnih paketov prebivalstvu. Od pomoči v prehrani je sedaj odvisnih kar 23 milijonov Afganistancev od skupno 39 milijonov prebivalstva. Če se bo težka gospodarska situacija nadaljevala, se bo okoli 25 milijonom Afganistancev, ki živijo v revščini, letos pridružilo še okoli 900.000 ljudi, ki utegnejo postati brezposelni.
Obljube o spoštovanju človekovih pravic so se razpuhtele s prepovedjo večini najstnic, da obiskujejo šolo. Zaradi preganjanja je državo zapustila večina afganistanskih novinarjev (v letu dni je prenehalo delovati 40 odstotkov medijev, v državi pa je registriranih 60 odstotkov novinarjev manj). Neuresničene so tudi ostale obljube, da ne bodo zasledovali pripadnikov prejšnjega režima. Arbitrarna pridržanja, mučenja in tudi usmrtitve kritikov so se v naslednjih mesecih znašli med prijemi vladanja nove vlade, ki jo na mestu predsednika novooklicanega »Islamskega emirata Afganistan« vodi vrhovni poveljnik talibanov Hibatula Akundzada.
Njegova 33-članska vlada, v kateri sedita en Uzbek in Tadžik, sicer pa sami skrajni Paštuni, več ministrov je na ameriškem seznamu iskanih oseb, ne premore ene same ženske. Vlada zmagovalcev dvajsetletnega konflikta ni ne etnično ne spolno raznolika. Vključevalnost nove vlade so talibani obljubljali na začetku vodenja države, mednarodna skupnost pa je prav vzpostavitev raznolike vlade opredelila kot enega izmed pogojev, pod katerimi bi lahko vzpostavili diplomatske stike s talibani.
Brez mednarodnih priznanj
Leto dni po njihovem prevzemu oblasti uradno nove vlade še ni priznala nobena država, tudi sosednji Pakistan ne, ki bi sicer imel največ interesa za čim boljše odnose z Afganistanom. Kar 14 držav ima že spet vzpostavljena veleposlaništva v Kabulu (med njimi Kitajska, Rusija, Indija, Indonezija, Pakistan, Katar, Iran, Združeni arabski emirati), vendar uradnega priznanja kljub temu novi oblastniki še niso dočakali.
»Afganistanci živijo v nočni mori človekovih pravic in so žrtve tako talibanske krutosti kot apatije mednarodne skupnosti. Afganistanska prihodnost bo ostala temna, razen če ne bodo tuje vlade začele aktivneje stopati v stik s talibanskimi oblastmi, na katere morajo še naprej energično pritiskati za spoštovanje človekovih pravic,« ocenjuje Fereshta Abbasi, raziskovalka pri nevladni organizaciji Human Rights Watch. Tudi nekdanji afganistanski predsednik Hamid Karzaj je črnogled glede prihodnosti države, za katero pravi, da je izgubila dvajset let napredka. Karzaj kljub temu še naprej vztraja v Kabulu in se pogovarja s talibani, ti pa ga ne spustijo iz države, ker se bojijo, da se ne bi vrnil, stvari pa bi potem bile še slabše.
