Že dolgo nisem videl takega javnega prikaza dominacije za dve glavi višjih moških nad ženskami, takšne nevzgojenosti, zaničevanja in sovraštva do šibkejših. Na najbolj primitiven in prostaški način so se znesli nad ženskami, ki se zavzemajo za mir, pravičnost, humanost in ki se konec koncev borijo za boljši svet za vse nas. Nič ne stanejo, nikomur nič ne jemljejo, nikogar ne žalijo. In namesto spoštovanja, ker so se pripravljene izpostaviti, se čemu tudi odpovedati in se boriti za dobro, so bile deležne z ničemer izzvanega nasilja. Pa gredo korenjaki še dlje. V svojem patetičnem domoljubju zapojejo Zdravljico. Halo?! Zdravljico, ki bi bila lahko vzor vsem himnam. Zdravljica ne poveličuje enega naroda, ene vere, ene barve kože, enega spola. Govori o življenju v miru in sožitju med narodi, ne pa o nadvladi kogarkoli nad komerkoli. O čem pa so govorile predstavnice nevladnih organizacij?
Očitno se je Rupar v svoji desničarski histeriji pripravljen odreči logičnemu razmišljanju oziroma tako čislani zdravi kmečki pameti. Nam pa v luči prihajajočih evropskih volitev dogodek lahko služi kot opozorilo, kajti neudeležba ali glas za desnico je glas za takšne, kot je Rupar. Je glas za način delovanja, kot ga je demonstriral s svojimi somišljeniki. Ne prvič in prepričan sem, da tudi ne zadnjič. France Prešeren pa se obrača v grobu.
Mare Zupančič, Ljubljana