Zimska idila

Končno smo dočakali sneg tudi v nižinah. Zdi se kot pravi praznik, ko je zapadlo vsaj malo puhastega snega. Toliko otroških pesmi in ljudskega izročila o zimi in snegu imamo, pa se zdi, kot da bo to nekaj, kar je bilo včasih, sedaj pa to idilo doživimo le še kdaj. Snežilo je v petek, natanko pred enim tednom, in morala sem v Ljubljano na sejem Informativa. Bila sem trajnostna in upoštevala Janezovo prigovarjanje, naj grem z vlakom. Izbrala sem mednarodni vlak, ki je počakal le v Kranju. V 25 minutah sem bila v Ljubljani. Kakšno udobje. V Medvodah, Mednem in v Vižmarjih sem opazovala dolgo kolono avtomobilov, ki so stali na mestu, z vlakom pa se pelješ brez zastojev. Tako mirno in elegantno, naj bo poletna vročina, dež ali sneženje. Kadar sneži, je na cesti kaos, to vemo vsi. Bila sem na sejmu in nič me ni motilo, da je cel dan snežilo. Z mislimi sem bila pri koncu tedna, kam bova šla, ko bo vse zasneženo. Sobotno jutro je bilo pravljično. Sneg, ki je prekril vse, kar je lahko, veje dreves, obtežene s puhastim snegom, sonce, ki je posvetilo na snežene kristale, da so se lesketali v soncu. Sneg, sonce in končno malo mraza. Obožujem mraz, naj zemlja počije in drevesa mirujejo. Tako je bilo pri nas tisočletja, sedaj pa čakamo nekaj dni, kjer se temperatura spusti pod ledišče, in smo vsi srečni. Končno gremo lahko v katerikoli hrib, ki je primeren zimskim razmeram, ne le na redke in izbrane planinske poti, ki so zasnežene. Ponekod so naredili proge za smučarski tek. Mislila sem si, proge bodo počakale, novozapadel sneg pa je puhast le nekaj dni, potem se usede in ni več tako lahek in lesketajoč. Prva destinacija je bilo Jezersko. Prvič sem šla po poti, ki se začne prav na mejnem prehodu in se vije vse do Roblekove planine. Hodiš po Karavankah, občuduješ Grintavce z Dolgim hrbtom in Babo, spodaj je Zgornje Jezersko. Z nama je bil tudi Rok in rečem mu, povej mi kaj o ledeniškem reliefu. Če bi se geografijo učili na terenu, bi otroci več znali. Normalno, da veš, kaj je krnica, če jo vidiš. Zakaj je U dolina, ko pa se ti kaže pred nosom, da ledeniški dolini na Savinjskem rečejo Kot, v Avstriji Bela in na Jezerskem Kočna. Logično, a ne. Pokljuka, kamor sva šla v nedeljo, je drugačna reliefna oblika. Razsežnosti so večje, hodiš med smrekami in po planinah. Pot do Blejske koče na Lipanci je dobro shojena. Teren je večji in bolj odprt, da se ljudje porazgubijo. Zopet sva srečala vodnico zasebnico, ki je peljala skupino Angležev za nekaj dni v hribe. Spali bodo v koči, hodili s krpljami, niso imeli smuči niti cepinov. Angleži bodo pač gledali lepoto gora, smrek, hribov, novozapadlega snega, se veselili v koči in se odklopili od mestnega življenja. Ne vem, ali se dobro zavedamo, v kakšnem raju živimo.