Od Beograda do Trsta: aktivizem, umetnost in Bartolova zapuščina

Ne vem, kako je bilo včasih, ampak ko te pokličejo v Beograd, enostavno greš. In sva šla, saj je bila Katja Pegan povabljena na simpozij z naslovom Aktivizem in umetnost. Direktorica Gledališča Koper je pač aktivistka, veliko sodeluje z različnimi ustanovami z območja nekdanje skupne države in zveze, ki pri tem nastajajo, so trajne. Je pa še nekaj: Srbi nas imajo radi.

Kdo, kaj, kje, kdaj in predvsem: zakaj? Fakulteta dramskih umetnosti iz Beograda je od 22. do 24. novembra pripravila mednarodni simpozij z naslovom Aktivizem in umetnost - zgodovinske izkušnje in participativne prakse. Namen tridnevne strokovne razprave je bil združiti strokovnjake s področja umetnosti, aktivizma in performativnih študij ter predstaviti raznolike prakse aktivizma v kulturi in umetnosti v zgodovinskem ter sodobnem kontekstu. Sliši se bolj zapleteno, kot je bilo v resnici. Je že tako, da so simpoziji stvar strokovnjakov in ti imajo radi zapletene besede in dolga besedila. Naslove tudi. Dejansko pa je posvet potekal nekako tako: v neki sejni sobi so različni ljudje drugim ljudem predstavljali svoje večletno delo s področja umetnosti in kulture. Na kratko. Tri dni. Na kratko zato, ker so bile predstavitve dolge do približno 60 minut. Tri dni pa zato, ker je bilo prisotnih res veliko uglednih umetnikov, ki so s svojim aktivističnim delom zaznamovali okolje, iz katerega izhajajo ali v njem delujejo.

Devet ur vožnje do nekdanje prestolnice

Če ste z avtom že potovali iz Kopra v Beograd, veste, da pot traja precej manj kot devet ur. Tokrat ni bilo tako. Močno sneženje je pripomoglo, da sva se z direktorico po avtocesti vozila kot po jajcih. Morda še počasneje (ker ne vem, kako hitro je moč voziti po jajcih), saj sva na Hrvaškem precej časa vozila za kamionoma, ki sta plužila in posipavala cesto. Hvaljen bodi sodelavec Ivo Štokovič, ki med drugim skrbi za vozni park Gledališča Koper in je pravočasno poskrbel za nove zimske gume na službenem vozilu. Naposled sva prispela do glavnega mesta Srbije in začela se je nova, sicer precej krajša avantura iskanja hotela, v katerem sva spala. Organizator nama je uredil prenočišče v hotelu v beograjski boemski četrti, Skadarliji, in že ob prihodu na parkirišče je spodaj podpisani Koprčan - debitant v glavnem mestu Srbije - doživel prijeten kulturni šok. Nešteto odprtih lokalov in gostiln, ljudje na ulicah v poznih večernih urah in nekaj za vsak okus, kamor koli se ozreš. Tega v Sloveniji nismo vajeni. Še manj v Kopru.

Dva različna simpozija v dveh različnih mestih - Beogradu in Trstu - sta poudarila kako umetnost in kultura presegata meje, povezujeta ljudi ter odpirata pomembne razprave.

FUGA kot temelj mednarodnega sodelovanja

Gledališče Koper se je že dolgo tega povezalo z gledališči v nekdanji skupni državi. Od osamosvojitve dalje je to bil prazen prostor, v katerega etablirana slovenska gledališča niso velikodušno posegala. Koper je tu zaslutil priložnost in jo izkoristil. Nastale so številne odmevne koprodukcije s kultnim beograjskim Ateljejem 212, madžarskim Novosadskim gledališčem/ Újvidéki Színház, Narodnim gledališčem Republike Srbske v Banjaluki, Gledališčem Prijedor, sarajevskim Kamernim teatarom 55 iz Bosne in Hercegovine ter italijanskim HNK Ivana pl. Zajca Reka iz Hrvaške. Uspehi koprodukcijskih predstav so Koper postavili na balkanski dramski zemljevid. Tamkajšnje institucije in umetniki so zaslutili, da večkulturno malo obmorsko mesto iz Slovenije misli resno. Potrditev je prišla s festivalom FUGA (najprej poimenovanim PPF Mladi), ki v Koper vsako poletje privabi študente, profesorje in predavatelje dramskih akademij z vseh koncev stare celine in širše, saj je v svoji zadnji izvedbi kot predavatelja gostila tudi človeka iz Čila. In prav na FUGI so se spletle povezave z režiserko Ivano Vujić, ki kot profesorica in predstojnica katedre deluje na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in je pobudnica simpozija Aktivizem in umetnost.

Cirilica, prazna baterija in prijazni ljudje

Bila je sobota, ko je na vrsto prišla Katja Pegan. Simpozij se je odvijal v prostorih Univerze umetnosti v Beogradu, katere članica je Fakulteta dramskih umetnosti, in tja se je v spremstvu študentke Marije odpravila že zjutraj, a sem kmalu odkorakal za njima. Sporočila mi je lokacijo univerze in telefon je izračunal, da do tam potrebujem približno 20 minut. To je bilo vse, kar je telefon tisto dopoldne računal. Polnilec sem namreč pozabil doma in po petih minutah hoje po Beogradu je po domače povedano “crknil”. V popolnem nasprotju z mano, ki sem se počutil vedno bolj živ; prvič v milijonskem mestu, s prazno baterijo telefona in napisi na tablah v cirilici, ki je ne znam brati. Najprej sem pomislil: “Ah, saj se bom že znašel.” Pa se nisem. Hodil sem in hodil - nekako po občutku, a nikjer nobenih faksov, kaj šele univerz. Podaljšal sem korak in jo še bolj odločno udaril proti smeri, za katero sem verjel, da je prava. Znašel sem se na nekem gradbišču in nisem imel več nobenega občutka, kam moram iti. Bil sem na meji obupa, ko sem se spomnil Chaplina: “Življenje je tragedija, če ga gledamo od blizu, a postane komedija, če ga gledamo s ptičje perspektive.” Sam pri sebi sem se nasmehnil in v tistem trenutku nedaleč naprej zagledal taksi. Pomahal sem mu in voznik je pripeljal ter me pobral. V glavnem mestu Srbije deluje več kot deset javnih in zasebnih univerz, ki obsegajo skupaj več kot 70 fakultet. Taksi me je odložil na mestu, kjer so neka univerza in več fakultet. Obiskal sem prvo pa drugo in tretjo - nobena prava. Za pomoč sem prosil neke študentke na filozofski fakulteti. Posodile so mi polnilec, povedale, v katero smer naj se odpravim ter mi ponudile brioše in mandarine.

Stupica, Živadinov in … Pegan

Fakulteta dramskih umetnosti (FDU) v Beogradu je ena najpomembnejših kulturnih in izobraževalnih ustanov v Srbiji in širši regiji. Ustanovljena je bila leta 1948 kot del Univerze umetnosti v Beogradu. Med najpomembnejšimi imeni, ki so obiskovali ali delovali na fakulteti, so igralci Dragan Nikolić, Mira Furlan, Ljubiša Samardžić in Neda Arnerić, pa tudi priznani režiserji, kot so Emir Kusturica, Goran Marković in Srđan Dragojević. Med profesorji so bili znani umetniki in teoretiki, kot so Hugo Klajn, Slovenec Bojan Stupica in Miroslav Belović, ki so s svojim pedagoškim in umetniškim delom postavili temelje za mednarodno prepoznavnost FDU. Poleg Bojana Stupice, ki je bil izjemen režiser, scenograf in gledališki inovator, znan po svojem pionirskem delu na področju režije, je na fakulteti predaval tudi Dragan Živadinov, priznani režiser in pionir gledališke postgravitacijske umetnosti iz Slovenije, ki je tudi letošnji Prešernov lavreat, a je sodeloval na simpoziju Aktivizem in kultura dan kasneje - v nedeljo. Kot češnja na torti. Poudarki simpozija so bile teme, kot so feministični upor, politična performativnost, solidarnost v umetnosti in utopični potencial aktivizma. Živadinov je izvedel informans Noordung: 1995–2025–2045. Katja Pegan pa se je osredotočila na to, kako uprizoritvene umetnosti spodbujajo kolektivno delovanje, opozarjajo na družbene neenakosti in ustvarjajo prostor za dialog in družbene spremembe. Predavanje je vsebovalo primere iz njenega umetniškega in vodstvenega dela ter osvetlilo zmožnost umetnosti za krepitev solidarnosti in aktivizma v sodobni družbi. Na srečo nisem zamudil.

Po aktivizmu v Beogradu Bartol v Trstu in Chaplin 2.0

Prvi obisk Beograda mi bo ostal v lepem spominu. Še najbolj po prijaznih ljudeh, ki so bili vselej pripravljeni pomagati. Priznam, tiste dni sem se še nekajkrat izgubil, ampak vselej se je našel kdo, ki mi je pojasnil, kam naj grem, kje naj zavijem, da bom prišel do cilja. Drugače je bilo v Trstu, kamor sva se z direktorico odpravila teden dni kasneje. Institut za civilizacijo in kulturo, ki ga vodi Alja Brglez, je s pomočjo Društva slovenskih izobražencev in Slovenskega kluba pripravil simpozij z naslovom BARTOL 120 let po rojstvu in ALAMUT 85 let po izidu. Na njem so sodelovali številni ugledni gostje - med njimi Miran Košuta, Evgen Bavčar in Vilma Purič, ki so z različnih zornih kotov osvetljevali kultno delo Vladimirja Bartola Alamut. Zdi se, da je Bavčar prišel najbliže danes slovitemu avtorju. Njegovemu preboju v Evropo in svet se je posvetil že leta 1988 ter spremljal uspeh Alamuta v tujini. V svojem prispevku je poudaril predvsem percepcijo Bartolovega dela v Franciji, pri čemer je dodal osebno noto iz pogovorov z Bartolovim sinom. Ta mu je zaupal, da je bil oče razočaran nad odzivom slovenskega prostora na njegov roman, a hkrati prepričan, da bo čas prinesel njegovo zasluženo priznanje.

Knjigo, ki je bila prevedena v več kot 20 jezikov, so leta 2017 uprizorili udeleženci gledališkega treninga, ki sta ga vodili Katja Pegan in Renata Vidič. V predstavi so nastopali Mak Tepšić, Domen Lušin, Jan Slapar, Izidor Čok, Vid Prinčič, Tine Ugrin, Lin Colja in drugi, dramatizacijo pa je napisal Jan Krevatin. Takrat še mladinci in mladinke, danes uspešno delujejo na področju gledališča, filma in medijev. Nekateri med njimi se lahko pohvalijo tudi z mednarodnimi nagradami. Poleg Alamuta je Katja režirala še Bartolovega manj znanega Don Lorenza. To je bilo njeno diplomsko delo, s predstavo pa so leta 1989 diplomirali še Borut Veselko, Dario Varga, Darija Raichman, Lučka Počkaj in Maja Aduša Vidmar. “Bartolovi liki so polni mlade moči in je zato prav, da jih igrajo zelo mladi igralci,” je simpozij sklenila koprska režiserka. Sodelujoči govorci so se nato odpravili na kosilo, sam sem jo mahnil proti garaži, kjer sem v tržaški prometni džungli našel zavetje za svoj avto. In če me je v Beogradu na cedilu pustila baterija v telefonu, me je tokrat tista v avtomobilu. Znova sem pomislil na Chaplina, se nasmehnil in poklical prijatelja Jarija, ki je nato prišel s kabli.

Dva različna simpozija v dveh različnih mestih - Beogradu in Trstu - sta poudarila, kako umetnost in kultura presegata meje, povezujeta ljudi ter odpirata pomembne razprave. V Beogradu so bili v ospredju aktivizem v umetnosti, solidarnost in performativnost, v Trstu pa Bartolova brezčasna dela, ki še vedno navdihujejo generacije. Obe izkušnji sta dokaz, da kultura in umetnost ne poznata meja ter da vsaka pot - tudi tista s prazno baterijo ali v zasneženem vremenu - vodi k spoznanjem, ki bogatijo življenje. In polnijo baterije.

---