Višje položnice za elektriko so velika težava tudi za kmetije in kmetijska gospodarstva. Gre za dejavnost oziroma panogo z nizko dodano vrednostjo, hkrati pa so kmetije veliki porabniki, a tudi že proizvajalci električne energije. Rast in v preteklosti tudi nihajnost cen energije sta težava in pomembno vplivata na panogo. Tudi zato kmetije in zadruge želijo premišljeno in načrtno upravljati energijo – kot kupci in kot prodajalci.
Ena od možnosti, da imajo kmetje cenejšo elektriko, je biti del energetske skupnosti. V preteklosti je bilo zgrajenih okoli 50 tisoč sončnih elektrarn za samooskrbo in okoli 400 skupnostnih elektrarn. Pri teh je bila omejitev, da so morali biti uporabniki vezani na isto transformatorsko postajo, je v razpravi o energetskih skupnostih za samooskrbo, ki so jo pripravili v sklopu nedavnega kongresa Zadružne zveze Slovenije, pojasnil Hinko Šolinc, generalni direktor direktorata za energijo na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.
Shema letnega poračuna je še do letos omogočala enoletno obračunsko obdobje tako za energijo kot za omrežnino. Zaradi evropske zakonodaje pa ni več dovoljena. Je pa na podlagi zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (OVE) in uredbe iz leta 2022 možna nova samooskrba.
Novosti pri samooskrbi
»Sedaj obračunsko obdobje za električno energijo ni definirano, saj je to stvar med odjemalcem, ki ima svojo sončno elektrarno, in med dobaviteljem. Sklenjeno imata pogodbo o samooskrbi – o dobavi in prodaji energije. Omrežnina pa se plača za vso iz omrežja prevzeto električno energijo. Če energijo iz lastne sončne elektrarne porabiš tedaj, ko si jo proizvedel, omrežnine ne plačaš, če pa poleti daješ presežke v omrežje in jih pozimi jemlješ nazaj, je cena kilovatne ure energije stvar pogodbe z dobaviteljem, medtem ko se omrežnina plača za vse, kar je prevzeto iz omrežja,« zelo natančno pojasnjuje Šolinc.
Kaj je skupnostna samooskrba?
Skupnostna elektrarna po novem zakonu ni več omejena na transformatorsko postajo, lahko je po vsej Sloveniji. Te elektrarne plačajo znižani prispevek za obnovljive vire. Za skupnostno samooskrbo ni nujno treba ustanoviti pravne osebe. Potrebna je le pogodba o dogovoru.
Skupnostno samooskrbo lahko ustanovi posameznik, ki ima na svoji hiši elektrarno, z zainteresiranimi posamezniki ter jim odvaja del energije. Vendar pa je že v fazi gradnje elektrarne treba dobiti soglasje za skupnostno elektrarno. Ta je v omrežje namreč priklopljena drugače.
Individualne elektrarne za samooskrbo so priklopljene za števcem, skupnostne pa imajo svoje prevzemno mesto in svoj števec. Člani skupnosti imajo števce, ki merijo njihovo porabo, ki se jim administrativno odšteva od skupnostne porabe.
Lahko pa skupnost ustanovi pravna oseba, na primer kmetijska zadruga, ki tudi postavi skupnostno elektrarno. Kako si bodo člani zadruge med seboj razdelili porabo, zakonodaja ne določa. Način delitve električne energije je torej stvar dogovora. Ker imajo člani zadruge različne potrebe po energiji, je treba porabo določiti v skladu z dejanskimi potrebami, ne v skladu z lastniškim deležem kmetije v zadrugi.
Gradbeno dovoljenje – kdaj je potrebno
Uredba o manjših napravah za proizvodnjo električne energije iz OVE ali s soproizvodnjo z visokim izkoristkom določa vrste elektrarn, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja. Sem sodijo sončne elektrarne do moči enega megavata. Pomembno pa je, da je elektrarna, ki ne potrebuje gradbenega dovoljenja, nameščena na objekt, ali v objekt, ali na parcelo ob objektu, ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja in so izpolnjeni tudi drugi kriteriji iz uredbe. Gradnja mora seveda biti skladna tudi z občinskimi prostorskimi načrti.
Sončne elektrarne se lahko postavijo brez dodatnega gradbenega dovoljenja na vse obstoječe stavbe na kmetijah, na obratih za predelavo, na vse obstoječe strehe objektov z gradbenim dovoljenjem. Potencial je torej izjemno velik. Podporo oziroma subvencije zagotavlja Borzen. »Ko bo sredstev zmanjkalo, bomo zagotovili nova,« pojasnjuje Hinko Šolinc, generalni direktor direktorata za energijo pri ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.
Dolgoročna stabilnost cen
Da je energetska skupnost dober odgovor na izzive na področju oskrbe z električno energijo, meni tudi Andrej Šajn, direktor razvoja in produktov pri GEN-I. Z njo se pridobi stabilnost cen, torej so stroški bolj predvidljivi. Med OVE še vedno prevladujejo sončne elektrarne, male hidroelektrarne in vetrne elektrarne ter kogeneracije so za zdaj še redke. S sončnimi elektrarnami si zagotovimo dolgoročno predvidljivost stroškov, saj imajo 30-letno življenjsko dobo.
»Na trgu tako dolgoročne pogodbe ne morete dobiti, kar pomeni, kdor ima lastno sončno elektrarno, ima dolgoletno varno in stroškovno predvidljivo oskrbo z elektriko. Cena vsake proizvedene kilovatne ure je fiksna za celotno trajanje življenjske dobe elektrarne. S tem si lastniki sončnih elektrarn zagotovijo večjo odpornost proti morebitnim cenovnim šokom, saj na ceno ne vpliva dogajanje na trgu oziroma geopolitične razmere.«
Na kaj naj bodo investitorji pozorni?
Kaj je torej pri vzpostavljanju energetske skupnosti za samooskrbo pomembno? Najprej je treba najti najustreznejšo površino za postavitev sončne elektrarne. Površine so na strehah, na nadstreških, na degradiranih območjih. Pomembno je tudi, ali obstaja možnost na priključitev v elektroenergetsko omrežje – marsikje je lokacija primerna, pa ni blizu omrežja, lahko na primer hala že stoji na ustrezni lokaciji, ampak zaradi dotrajanosti potrebuje sanacijo.
Skupnostna samooskrba pomeni, da je treba deleže s pogodbami med odjemalci razdeliti že vnaprej. Določiti je torej treba, kdo bo v skupnosti in kolikšen delež proizvedene elektrike bo prejemal. Ker se išče optimum med deleži elektrike ter presežki in primanjkljaji, naj bodo deleži potrebne elektrike med člani čim bolj smiselno razdeljeni oziroma poskrbeti, da elektrike ne bo preveč oziroma da jo bo treba dokupovati.
Prednosti skupnostne samooskrbe
Samooskrbnost z električno energijo pomeni neodvisnost in stabilnost, poudarja Andrej Šajn. Prednosti so vse, kot jih ima individualni lastnik samooskrbe, ob teh pa še:
*samooskrbo omogoča tudi uporabnikom, ki nimajo možnosti postavitve vira na lokaciji porabe,
*možno je dinamično vstopanje in izstopanje iz skupnosti, možno je dodajanje virov in porabnikov,
*mogoče je naknadno periodično prerazporejanje proizvodnih zmogljivosti glede na spremenjene vzorce porabe elektrike pri porabnikih,
*lastniki površin in elektrarn pridobijo dodaten vir zaslužka.
Primer samooskrbe: Kmetijska zadruga Ptuj
Kot je pojasnil Branko Valenko iz Kmetijske zadruge Ptuj, so se z energetsko samooskrbo začeli ukvarjati pred 15 leti. »Iščemo možnosti za izrabo naših potencialov. Imamo sončne elektrarne, s katerimi proizvedemo 0,8 gigavatne ure na leto, naše potrebe pa so 1,2 gigavatne ure.« Velik potencial za proizvodnjo elektrike in njen odjem pa pomeni 1.100 njihovih članov, torej kmetij.
Prav tako želijo z lastno elektriko oskrbeti 36 trgovin, od katerih je deset živilskih. »To bomo sedaj lažje dosegli, saj s spremembo zakonodaje nismo več vezani na isti transformator,« je pojasnil Valenko. »Pogledali bomo vse rešitve, ki omogočajo priključitev naših uporabnikov, predvsem trgovin. Nato bomo med distributerji poiskali partnerja, ki bi nam pomagal zgladiti špice, ko je poraba večja od proizvodnje in obratno.«
Do samooskrbe po korakih
Tudi Valenko je opozoril, da je prvi korak – izbira lokacije – zelo pomemben. Vsaka lokacija ni dobra. Streha mora imeti ustrezen naklon, obrnjena mora biti v pravo smer. Preveriti je treba tudi možnosti priključitve v omrežje. »Korak za korakom. Prehitevati se ne da. Mi bomo najprej poskrbeli, da bomo samooskrbni znotraj zadruge. Nato bomo poiskali rešitve, kako ponuditi elektriko tistim, ki jo potrebujejo. Stvar ni enostavna. Vsako elektrarno je treba nadzorovati, kar zahteva tudi ustrezno programsko opremo.«
Izkušnje energetske skupnosti Gmajna
Veliko izkušenj s samooskrbnimi skupnostmi ima Goran Živec, predsednik energetske skupnosti Gmajna. Ta je doslej po stari uredbi vzpostavila tri energetske skupnosti, pripravlja pa jih še več. Energetske skupnosti bodo z elektriko in toploto oskrbovale uporabnike na Krasu in v Brkinih.
Trenutno v Komnu postavljajo elektrarno na saniranem odlagališču z odpadki, zagnali so tudi projekt DOLB – daljinskega ogrevanja na lesno biomaso, ki bo poleg soproizvodnje elektrike oskrboval javne in zasebne uporabnike v Sežani še s toplo vodo. »Aktivirali bomo agrarne skupnosti kot dobavitelje lesne biomase, s čimer bomo prispevali k preprečevanju zaraščanja krajine,« je poudaril Živec.
Radi bi sami gradili elektroomrežje
Uredba je pogoje postavljanja skupnostne elektrarne nekoliko spremenila. »Bom kar predrzen. Če podjetniki nismo predrzni, se nič ne premakne. Kar nam trenutno manjka, je, da nam omogočijo, da si bomo energetske skupnosti lahko postavljale lokalna distribucijska omrežja. Nova uredba namreč določa, da četudi imamo uporabnika na isti transformatorski postaji, ta plačuje tudi omrežnino. Mi pa bi sedaj radi pravico, da če že imamo svoje uporabnike blizu, da lahko zgradimo lastno omrežje, da uporabnikom ne bi bilo treba plačevati omrežnine. Trenutno po zakonu lahko distribucijsko omrežje gradi samo koncesionar,« opisuje Živec.
Ob tem poziva k razmisleku, da lahko tudi energetske skupnosti gradijo električno omrežje. »Tako kot smo zgradili lasten toplovod,« pojasnjuje.
Kakšna pa je cena elektrike?
In kako Gmajna zagotavlja primerno delitev energije? V sklopu zadruge za vsako elektrarno naredijo ločeno pogodbeno skupnost z uporabniki, ki so električni odjemalci. Vsak uporabnik seveda potrebuje dobavitelja električne energije, ki mu zagotavlja kritje mankov energije v špicah. »A slovenska zakonodaja je tako fleksibilna, da ima lahko vsak uporabnik svojega dobavitelja elektrike. Poleg tega našim uporabnikom ni treba biti naši zadružniki.«
In po kakšni ceni trenutno zagotavljajo elektriko? Iz ene zadruge pogodbeniki kupujejo elektriko po 105 evrov, iz drugih dveh pa po sto. »Če bomo dobili uspešno rešen sklep o subvenciji, se bo cena elektrike še zniževala,« je napovedal Živec.
Kje so izzivi?
Pri energetskih skupnostih Živec ključne izzive vidi v distribucijskem omrežju. »Lahko bi postavili bistveno več elektrarn, a smo bili zaradi omejitev glede priključne moči omejeni na trenutno zmogljivost omrežja. Zato tudi dajemo pobudo. Če bi mi lahko v sklopu projekta dogradili omrežje, bi bilo vse skupaj lahko še bolj učinkovito. Drugi izziv pa je sprememba pravil. Fleksibilnost iz nove uredbe pomeni možnost pogajanj s trgovci z elektriko. Nekateri trgovci so dejansko fleksibilni, drugi pa ne. Po mojem mnenju je po novi uredbi najbolj smiselnost postaviti elektrarno in hranilnik. S tem čas, ko oddajamo energijo, ni neposredno vezan na čas proizvodnje, pač pa zasledujemo predvsem ekonomske parametre.«
Nujnost energetske neodvisnosti
Živec pa je pojasnil tudi, kako vzpostaviti energetsko skupnost. Na Elektru vam najprej pojasnijo, koliko kilovatov lahko še priključijo. Ko se oblikuje skupina ljudi, ki želi odjem elektrike, se z njihovim dovoljenjem prek Moj elektro pridobijo podatki o njihovi porabi. Na temelju tega je jasno, kakšna je dejanska potreba po elektriki. Po sklenitvi predpogodb za energetsko skupnost poskušajo na banki zagotoviti financiranje, ko je elektrarna postavljena, pa z odjemalci sklenejo pogodbe. »Treba je razmišljati o energetski neodvisnosti. V nasprotnem ste preveč izpostavljeni tveganju, ki je za daljše obdobje težko ali celo neobvladljivo,« je poudaril Živec.
Subvencije tudi za hranilnike
V novi zakonodaji prednosti in spodbudo za nastajanje še več samooskrbnih skupnosti vidi tudi Sandi Kavalič, član uprave GEN-I, medtem ko je Hinko Šolinc opozoril, da so ob gradnji elektrarn tudi za hranilnike oziroma baterije na voljo finančne spodbude. »V pripravi pa so tudi ločeni razpisi samo za hranilnike, saj se zavedamo, da se podnevi proizvede največ energije, medtem ko je odjem največji zvečer.« Baterije so torej dobrodošle za »glajenje špic«.
Šolinc meni, da omrežje ni problem pri odjemalcih, ki so na primer del zadruge, saj je omrežje v tem primeru dovolj visoko zmogljivo, je pa drugače v primeru elektrarne na deponiji, kjer ponavadi zaradi manjšega obsega odjemalcev res ni močnega omrežja.
Bi pa načeloma lahko zadruga glede dodatne gradnje elektroomrežja dosegla z lokalnim distributerjem dogovor o soudeležbi pri gradnji, če lokalni distributer do tedaj še ne bi imel v načrtu širitve elektroomrežja, meni Šolinc. »Ne moremo pa graditi še enega vzporednega omrežja.«
Le zakaj kmet ne bi smel zaslužiti?
So si pa sogovorniki enotni, da je prav, da kmetje lahko služijo tudi s prodajo elektrike. »Enkrat moramo jasno reči, da ni greh, če kmet zasluži. Proizvodnja energije je prav tako primarna dejavnost, kot je kmetijstvo. Skrajni čas je, da se proizvodnja energije uvrsti med dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Trenutno to še ni mogoče. Imate ustrezne površine, a trenutno med dopolnilne dejavnosti proizvodnje elektrike še ne morete vključiti,« je komentiral Živec.
»Ja, res je. Če spečeš pet potic, si kmet, če pa osem, moraš biti že pekarna. Podobno je pri elektriki. A izhod iz te zagate so po mojem mnenju prav zadruge, ki so lahko nosilke energetskih skupnosti,« je dodal Šolinc. »Tako bi lahko kmet kot član zadruge zaslužil tudi z elektriko.«
