Še več, na koncertu Bachovih violinskih sonat smo izvedeli, da je po nenadni odpovedi violinista Ericha Höbartha vodstvo festivala v nekaj dneh priskrbelo baročnega virtuoza na violini Françoisa Fernandeza. Ta je iz izvirnih Bachovih rokopisov izzval opojno topel, zaobljeno žameten ton z violino, narejeno pred dvema tednoma. Gladko prefinjeni ton je prepojil tudi hitre in zapletene sonatne pasuse, ki so bili docela artikulirani in intonančno čisti. Pronicljivost njegove igre nas je zaradi njegove stroge baročne drže violine brez mostička in podbradnika (z brado v zraku) toliko bolj markirala. Čembalist Aapo Häkkinen na zvočno obogatenem instrumentu s 16-čeveljskim registrom kljub nežni sonornosti nikoli ni preglasil violinista, niti v trenutkih najintimnejše zvočnosti. Kljub uravnoteženosti v jakosti je solistu zvesti čembalist z muzikalnim čutom iz akordike projiciral melodično pomenljive dvogovore.
Povezava človeškega faktorja z dramatiko v glasbi je razkril zaključni koncert z naslovom Obramba viole da gamba s satiričnim govornim povezovanjem igralca Borisa Ostana. Besedilo, vzeto iz knjige istega naslova Huberta Le Blanca (1740), je na duhovit način sugeriralo dogajanje znotraj glasbenega stavka izbranih skladb. Tako smo izostreno izkusili kresanje kontrastnih karakteristik modernih instrumentov (violina, violončelo) in avtohtonih baročnih glasbil črevastih strun (viola da gamba, lutnja). Personificirana glasbila so v komediji zvočno orisala tipičen boj za prevlado, ki ga bijeta duhovnost in materializem človeštva. Gambist Vittorio Ghielmi je poosebil razsvetljeni prikaz vrednot humanizma. Njegova virtuoznost nas je skozi prizmo nežnejšega odzvanjanja viole da gamba pristno nagovarjala, medtem ko sta nas prodornejša violina Harune Šinojama in violončelo Enrica Bronzija prevzemala z dih jemajočimi tehničnimi spretnostmi, pri čemer je violina mestoma intonančno zdrsnila, čelist pa izstopal po muzikalno izpeti melodiki, okrašeni z lucidno izrisanimi ornamenti. Čembalistu Florianu Birsaku v vsej vznesenosti ni mogoče preveč očitati mestoma nekaj manj dinamičnega niansiranja. Lutnja Luce Piance je brstela od alikvotne gostote, zanosu razposajenosti ostalih instrumentov v Corellijevi in Vivaldijevi La Folianavkljub.
