Ljubezen je nasprotje odtujenosti

V začetku meseca je bila na malem odru SNG Nova Gorica prva slovenska uprizoritev komične drame Pogovori po seksu irskega avtorja Marka O'Hallorana v režiji Tijane Zinajić. Predstava bo do konca leta na sporedu še 19. in 29. decembra. In bo še naprej odpirala zanimive teme o odnosih.

Spolno dejanje je kot zelo pomembna človekova dejavnost že od nekdaj družbeno regulirano. V vseh družbah je obstajal sistem družbenih prepovedi, s katerimi je neka kultura določala, kdaj je spolno dejanje prepovedano in kdaj dovoljeno. Ta sistem prepovedi je na primer povezan s seksom z bližnjimi sorodniki. Mnogi antropologi so v prepovedi incesta videli izvor primitivne morale in začetek civilizirane družbe. Poleg tega je veljalo za družbeno nesprejemljivo spolno razmerje z otroki, istospolno osebo, živalmi, mrtvimi osebami ipd. Priča smo, da je v zadnjih 50, 60 letih prišlo do spremembe družbenih norm, tako da so se nekatere od teh prepovedi omilile ali popolnoma odpravile.

Kar so obravnavali kot deviantno, je zdaj sprejemljivo

Otrok, ki je odraščal v določeni kulturi, je sprejel prepovedi in te so postale del njegove osebne morale, osebnosti ali superega. V procesu “osvobajanja” človeške spolnosti izpod raznih prepovedi in norm so generacije odraščale z vse manj strogimi superegi. Z drugimi besedami, tisto, kar je prej veljalo za nenormalno in deviantno, se je na ravni subkulture in posameznika začelo obravnavati kot sprejemljivo in dopustno. Iz desetletja v desetletje je obsojanje različnih spolnih praks slabelo in naraščalo je število posameznikov, pogosto združenih v subkulture, ki so se predajali alternativnim spolnim praksam.

“Spolnost ne more nadomestiti ljubezni, ne more ustvariti tako globoke povezanosti, kot jo lahko ustvari ljubezenski odnos. Prav to je glavni problem sodobnega človeka: odtujenost od drugih in osamljenost.”

Zoran Milivojević

psihoterapevt

Medtem ko je opazovalec nekoč menil, da ima pravico presojati neko spolno prakso, zdaj obrne glavo stran od tega para, saj meni, da nima pravice soditi: “Če je njima prav, potem se me to ne tiče.” Tako je denimo sadomazohistični seks prenehal biti spolna patologija in je postal legitimna izbira posameznika.

Tako imenovana spolna revolucija, ki se je zgodila ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, je prispevala k osvoboditvi spolnosti od morale oziroma, natančneje, k ustvarjanju nove morale. V vsakdanjem življenju je to pomenilo, da se je spolnost ločila od ljubezni in da je preprosto postala vir užitka. Seks je postal zabava. K temu hedonističnemu pristopu je veliko pripomoglo odkritje kontracepcijskih tabletk, ki so ženskam omogočile premagovanje strahu pred neželeno nosečnostjo. Do takrat so veljala dvojna merila za moško in žensko spolnost. Promiskuitetni moški, torej moški, ki je spal z veliko ženskami, je na primer bil zapeljivec, Don Juan, Casanova, vzor mnogim moškim, ki so o takšnem spolnem uspehu lahko samo sanjali. In medtem ko je bil promiskuitetni moški neke vrste heroj, je bila promiskuitetna ženska ravno nasprotno - vlačuga, kurba, prostitutka. Tak odnos do spolnosti svojih otrok so imeli tudi starši. Spolno hiperaktiven sin je bil družinski ponos, spolno hiperaktivna hči pa sramota družine. V ozadju dvojnih meril je bil strah, da bo hči zanosila z neznanim očetom in rodila pankrta - otroka, čigar oče ni znan. Prav kontracepcijske tablete so odpravile strah pred neželeno nosečnostjo in žensko spolnost postavile na isto raven kot moško.

Nova različica fatalne ženske

Ena od napačnih predstav nekaterih oblik feminizma - da so moški in ženske enaki - se je manifestirala na področju spolnosti. Vedno več žensk je od moških začelo prevzemati spolne modele: moškega uporabiti in ga po spolnem aktu zavreči, da bi “osvojile” novega. Kar so nekoč moški počeli ženskam, so “osvobojene ženske” začele početi njim. Tako je nastala nova različica fatalne ženske, femme fatale, moške ženske, ki moškega spolno in čustveno kastrira ter mu dokaže, da ji ni dovolj in da ne more zadovoljiti njenega spolnega poželenja. Takšni ženski ni dovolj en moški, potrebuje jih več.

Moška in ženska fiziologija se bistveno razlikujeta. Medtem ko žensko telo in ženske možgane preplavljajo hormoni povezovanja (estrogen, progesteron in oksitocin), so moško telo in moški možgani preplavljeni s hormonom, ki se izloča v modih - testosteronom. Njegov učinek je povečevanje tako spolnega nagona kot tudi agresije. Zato so moški tisti, ki na ženske gledajo hiperseksualno. V tem pogledu je spolno hiperaktivna ženska v neke vrste konfliktu s svojo notranjo naravo.

Kar potrebujejo tako ženske kakor moški, pa je ljubezen. Kar je ljubezen v svojem bistvu, in to katera koli oblika ljubezni, je prav čustvena vez. Jean Paul Sartre je rekel, da je človek s svojim rojstvom vržen v svet. Tak človek je sam v vesolju. To, kar ga dela človeškega, je čustvena povezanost z drugim človekom, torej ljubezen. Ljudje so bodisi čustveno navezani na nekoga, ki ga imajo radi, ali pa so nenavezani in zato sami in osamljeni. Na tej točki se lomi usoda sodobnega človeka, ki ne verjame več v ljubezen, ki jo je poskušal nadomestiti z iluzijo ljubezni, ki jo najde v spolnem aktu. Spolnost ne more nadomestiti ljubezni, ne more ustvariti tako globoke povezanosti, kot jo lahko ustvari ljubezenski odnos. Prav to je glavni problem sodobnega človeka: odtujenost od drugih in osamljenost.

Mark O'Halloran svojo promiskuitetno junakinjo utemeljuje z njeno travmo. Ona je ljubila svojega moškega, a ta ni dovolj ljubil nje. Ne zato, ker je ne bi zares ljubil, temveč zato, ker ni ljubil samega sebe. Težko je ljubiti nekoga, ki ne ljubi samega sebe. Ko je v stanju depresije storil samomor, je “izdal” njo in njuno ljubezen.

Če popolnoma poenostavimo, lahko rečemo, da depresijo povzroča pogojno sprejemanje samega sebe. To pomeni, da človek pogojuje lasten občutek osebne vrednosti z izpolnjevanjem nekega pogoja. Na primer, če bi bil uspešen, bogat, priljubljen itd., bi se cenil, sprejemal in se imel rad. Težava ne nastane le, ko človek ne izpolni svojega zastavljenega pogoja, temveč ko ugotovi, da ga nikoli ne bo mogel izpolniti. Takrat se aktivira občutek prezira do samega sebe, tako da en del osebnosti začne maltretirati drugi del. Oseba se počuti ničvredno in brez upanja, da bo kdaj bolje. Nato se obda s filtrom, s katerim interpretira vse, tako da potrdi svojo ničvrednost. Recimo, če mi nekdo izkazuje ljubezen, to ni zato, ker me zares ljubi, ampak zato, ker se mu smilim, ker sem bedna in uboga.

In tukaj naši junakinji ni uspelo, kakor ne bi moglo nikomur. Nezmožnost, da bi s svojo ljubeznijo “pozdravila” svojega ljubljenega moškega, jo je pripeljala do izgube vere v ljubezen. Prenehala je verjeti v ljubezen kot možen odnos med ljudmi. Namesto tega moškim ponudi tisto, kar iščejo, to je njeno telo in njena strast, zato da se med spolnim odnosom počuti sprejeto, povezano z drugimi. Seveda to ni ljubezen, je le kratkotrajna iluzija le-te.

Zanjo je spolni odnos samo pot do začasne bližine. Običajno je, da se ljudje zbližajo, spoznajo, zgradijo odnos in šele nato vstopijo v spolne odnose. Toda naša junakinja gre po obratni poti, spolni akt postane uvod in pot do nekakšne bližine, do zanimivih pogovorov. Vsi ti pogovori tvorijo neki kolaž, neko podobo sodobne ameriške družbe, ki pa se počasi projicira na nas in postaja naša realnost.

Za razliko od manjših okolij, kjer je posameznik viden, opažen in prepoznan, je v velemestih ter množični družbi anonimen in neviden. Anonimnost je tista, ki omogoča brutalno odkritost. Tu se lahko slučajno usedeš na klop poleg popolnoma neznane osebe, ki ti bo povedala svojo življenjsko zgodbo, svoje življenjske travme, ravno zato, ker ve, da je nikoli več v življenju ne boš videl. Ta kombinacija anonimnosti in poštenosti je fascinantna, še posebej za nas, ki živimo v organsko povezanih skupnostih, kjer vsak vsakega pozna.

Če uprizoritev Pogovori o seksu postavlja diagnozo odtujene družbe, v kateri ljudje hrepenijo po povezanosti, pripadnosti in toplini, potem moramo vedeti, da je terapija/zdravljenje ponovno vračanje spolnosti v okvir ljubezni, čustvene povezanosti. Ljubezen je nasprotje odtujenosti.

---