Zdaj ni več izgovorov, več kot 80 milijonov evrov, ki jih ima Slovenija na voljo iz načrta za okrevanje in odpornost, je dovolj denarja in imamo enkratno priložnost, da izpeljemo projekte, ki bodo izboljšali kakovost in učinkovitost zdravljenja pacientov in s tem znižali stroške, poudarja Tomaž Gornik, direktor podjetja Better, in poziva k objavi razpisov.

V podjetju Better imate izkušnje z digitalizacijo zdravstva v več kot dvajsetih državah. Kako ocenjujete stanje v Sloveniji, če ga primerjate z vodilnimi državami na tem področju?

Različno po področjih digitalizacije zdravstva. Centralna infrastruktura, to je eZdravje, je popolnoma primerljiva s tujino oziroma je naprednejša kot v marsikateri državi. Naše podjetje je v tem projektu zagotovilo infrastrukturo, torej centralni register podatkov pacienta, v katerega se stekajo podatki iz vseh sistemov in od koder jih črpa zdravstveno osebje, ko jih potrebuje. Ob tem v Sloveniji delujeta še e-recept in e-naročanje, v katera mi nismo vpleteni, se pa podatki tudi od tam stekajo v centralni register, torej pacientov e-karton.

V bolnišnicah je digitalizacija uvedena povsod, a so sistemi stari in ne pokrivajo ključnih procesov. Na primer področje celovitega upravljanja z zdravili, s katerim se ukvarjamo v našem podjetju, večinoma ni informacijsko podprto, veliko dokumentov je še na papirju. Dobro je digitalizirano primarno zdravstvo, težava pa je, da izvajalci ne pošiljajo vseh podatkov v eZdravje.

V splošnem bi dal oceno med dobrim in prav dobrim. Vendar obstajajo sive lise. Nobena država sicer nima zdravstvenega sistema digitalno podprtega v celoti. Estonija na primer, ki jo Slovenija rada vzame za zgled, ima dobro infrastrukturo za izmenjavo podatkov, a je teh podatkov malo, ker bolnišnice niso informatizirane. Pomembno je, da je področje celovito pokrito, če je samo po delih, ne pomaga. Cilj vsakega sistema e-zdravja je celovit karton pacienta na enem mestu, ki je osebju vedno na voljo, kadar ga potrebuje. Tu je Slovenija nad evropskim poprečjem.

Pred kratkim je bil v javni obravnavi predlog zakona o digitalizaciji zdravstva. Kako ga ocenjujete?

Nekatere stvari so zelo dobro zastavljene, na primer poenotenje podatkovnih modelov po celotnem zdravstvenem sistemu, standardizacija, postavitev meril kakovosti za programsko opremo, modularnost. Zelo dobri so tudi cilji, kako mora informatika podpreti zdravstveni proces. Težavo vidim v ideji centralizacije aplikacij, ki jo bo težko izpeljati, predvsem bo težko dobiti ustrezen kader. Za delo v podjetju, ki ga zakon predvideva, je predvidenih od 30 do 50 ljudi. Za primerjavo: mi smo največji ponudnik teh rešitev v Sloveniji, pa se moramo res zelo potruditi, da dobimo dva ali tri. Kadra enostavno ni in mislim, da je ta del preambiciozno zastavljen.

Ljudi, ki so zdaj pri zdravstvenih izvajalcih, je bistveno premalo. Vprašanje pa je, ali se bodo res vsi prezaposlili v tem novem podjetju. Tudi ideja o zmanjševanju števila informatikov v zdravstvenih ustanovah je napačna. Ker je informatika danes sestavni del zdravstvenega procesa, bi jih že zdaj tam potrebovali veliko več. Na primer, bolnišnice, s katerimi delamo v tujini, velike kot celjska, v informatiki zaposlujejo vsaj 50 ljudi, v Celju mislim, da jih je deset. V UKC jih je 25, moralo bi jih biti od 100 do 150.

V Sloveniji se od leta 2015 izvaja projekt eZdravje, ki pa po navedbah ministrstva za zdravje ni potekal po načrtih, predvsem zaradi pomanjkanja kadrov. Je vendarle dober temelj za digitalizacijo zdravstva in kaj smo se naučili iz tega projekta?

Absolutno. Mi v tujini s ponosom pokažemo arhitekturo sistema v Sloveniji kot referenco, tudi zastavljen je po najsodobnejših principih. Res pa je, da imajo tako na ministrstvu za zdravje kot na NIJZ enako težavo s kadri kot v bolnišnicah. To se odraža tudi v razpisih za sredstva iz načrta za okrevanje in iz razvojnega stebra financiranja. V dveh letih smo izpeljali samo en razpis. Če ne bomo rešili tega vprašanja, bomo težko napredovali pri digitalizaciji zdravstva. Zdaj denar imamo na razpolago, a je brez kadrov ni mogoče izpeljati.

Kje vidite rešitev?

Kot ponudnik ne moremo narediti veliko. Lahko prevzamemo večji del odgovornosti, ampak na strani države potrebujemo sogovornika. Mi smo uspešni pri pripravi rešitev, država pa mora pripraviti in izvesti razpis ter poskrbeti za nadzor projekta. Mislim, da bi morala biti prioriteta države, da učinkovito počrpa evropska sredstva, ki so na voljo za digitalizacijo zdravstva, sicer jih bomo vračali, kar je res slabo. Desetletje smo čakali na to in verjamem, da imamo zdaj enkratno priložnost. Potrebujemo razpise, in to že do poletja, sicer bo zmanjkalo časa, saj morajo biti projekti, financirani iz evropskih sredstev, zaključeni v začetku leta 2026.

Vaše podjetje se je uveljavilo kot eden ključnih ponudnikov rešitev za digitalizacijo zdravstva. Najdemo vas med izvajalci največjih projektov, ki potekajo v Evropi, sodelujete z najuglednejšimi klinikami. Kateri projekti so največji strokovni izziv za vas?

Izpostavil bi projekt v Londonu, predvsem zaradi obsega in vpliva na zdravstveni sistem. V sedmih mesecih smo povezali celotno zdravstvo za deset milijonov prebivalcev mesta. To je 40 velikih bolnišničnih sistemov s skupaj več kot stotimi bolnišnicami, 1500 osebnimi zdravniki, vsemi domovi za starejše, reševalno službo in paciente, ki so v svoji aplikaciji dobili dostop do podatkov.

Potrebujemo razpise, in to že do poletja, sicer bo zmanjkalo časa, saj morajo biti projekti, financirani iz evropskih sredstev, zaključeni v začetku leta 2026, poziva Tomoaž Gornik. FOTO: Voranc Vogel/Delo

To je bil do zdaj eden naših najzahtevnejših projektov. Naša platforma Better, ki jo uporabljamo pri vseh tovrstnih projektih, ne omogoča samo povezovanja in hranjenja vseh podatkov v odprti obliki, ampak tudi hitro gradnjo aplikacij na njej, kar je danes ključno. Številne države so zdravstvo digitalizirale pred dvajsetimi leti, tako da imajo zdaj zastarele sisteme in iz tega izhaja največ težav. Treba jih je prenoviti, v našem podjetju pa smo razvili orodje, ki omogoča razvoj aplikacij z občutno manj kodiranja, zato je bistveno hitrejši.

Drugi zanimiv projekt zdaj poteka v Kataloniji. Pripravljamo digitalno podporo za upravljanje z zdravili v 60 bolnišnicah v regiji. Začeli smo ga lani in bo trajal še dve leti, zahteven je predvsem zaradi obsega. Omenim naj še projekt v največji evropski bolnišnici za zdravljenje raka, to je Christie v Veliki Britaniji, kjer se vsako leto zdravi več kot 60.000 bolnikov. Celotno infrastrukturo bodo nadomestili z našo platformo. Prav zdaj pa začenjamo tudi projekt grškega nacionalnega eKartona, ki bo združil zdravstvene podatke desetih milijonov Grkov.

Za vse štiri projekte lahko rečem, da orjemo ledino; z njimi bomo naredili nekaj, kar do zdaj še ni bilo narejeno, zato smo lahko na to ponosni.

S katerimi težavami se najpogosteje soočajo zdravstvene ustanove po svetu, ko digitalizirajo svoje sisteme?

Eden od ciljev digitalizacije je razbremenitev zdravstvenega kadra, kar pa je zelo težko doseči. S tem problemom se ukvarjajo povsod. Sodobna rešitev po eni strani izboljšuje kakovost podatkov, po drugi strani pa obremenjuje zdravstvene delavce, ki morajo te podatke vnašati. Tu je veliko priložnosti za izboljšave. Metode umetne inteligence danes že lahko precej olajšajo zajem podatkov in izboljšajo njihovo kakovost. To je velika priložnost za digitalizacijo.

Drugo področje je povezovanje sistemov. Ti so velikokrat dobro informatizirani, a ker poskušajo ponudniki stranko zakleniti na svoj sistem, otežujejo deljenje podatkov z drugimi. To naša platforma odpravlja, saj je naš koncept, da se podatki ločijo od aplikacij ravno zato, da se lahko delijo med deležniki in tudi s centralnim registrom podatkov (e-zdravje).

Če gledamo po državah, ima vsaka svoje izzive, pogosto pa je to povezano s kompleksnostjo zdravstvenega sistema in velikostjo države. Skandinavske države so visoko informatizirane, vendar imajo podatke na ravni regij, in ker so prve začele digitalizirati zdravstvo, so aplikacije velikokrat zastarele. Vidimo, da šele zdaj uvajajo nekatere standarde, ki jih imamo v Sloveniji že desetletje. Nizozemci so odlično digitalizirali bolnišnice pred petnajstimi leti, toda podatkov ne delijo s primarnim sektorjem. V Kataloniji so naredili enoten sistem za primarno zdravstvo že pred petindvajsetimi leti, tako da imajo e-karton na enem mestu, vendar nimajo standardov, uporabljajo zastarelo tehnologijo in so zdaj pred menjavo.

Ugledna strokovnjakinja za digitalizacijo v zdravstvu Ann Slee je v intervjuju za Delo poudarila, da so izkušnje in izzivi pri vpeljevanju povsod enaki in da je smiselno preučiti in upoštevati izkušnje v državah, kjer so neko pot že prehodili.

Da, od vsakega je treba pobrati najboljše. Izzivi so res različni, ampak cilj je isti – podpreti zdravstveni proces. Najprej je treba ugotoviti, s kakšnega temelja bomo začeli graditi in kakšno končno stanje želimo. Angleži temu posvečajo cele študije, zamislijo si, kako bi moral biti sistem postavljen, če ne bi bilo ovir, in potem sledijo temu. To se mi zdi dober pristop.

Z digitalizacijo zdravil bodo pacienti varnejši

Katere so danes glavne smeri digitalizacije v zdravstvenih sistemih?

Če se osredotočim samo na informatiko, vidimo pomemben premik. V preteklosti je bil poudarek na rešitvah za izvajalce, torej bolnišnice in osebne zdravnike, nova smernica pa je, da je v središču pacient. Ne kupujemo rešitev, ki so pisane na kožo bolnišnicam, ampak razmišljamo o rešitvah, ki najbolj koristijo pacientu. Pacient in njegova zdravstvena kartoteka sta ključna in e-zdravje je točno to, saj zbira podatke od vseh zdravstvenih institucij in jih vodi okrog pacienta.

Pacient je skupna točka vseh teh podatkov. Pomembno je, da se ustvarja zdravstveni zapis pacienta od rojstva oziroma še prej pa do smrti. Če so vsi podatki na enem mestu, je mogoče pacienta veliko hitreje in učinkoviteje zdraviti, tudi preprečevati neželene dogodke. Tudi v Sloveniji moramo preiti od kupovanja rešitev za bolnišnice in v središče postaviti bolnike. Podatki so osredotočeni okrog pacienta, aplikacije pa so seveda narejene za bolnišnice in jih mora biti več.

Bolnišnice, s katerimi delamo v tujini, velike kot celjska, v informatiki zaposlujejo vsaj 50 ljudi, v Celju mislim, da jih je deset. V UKC jih je 25, moralo bi jih biti od 100 do 150, našteva Gornik. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Zakon o digitalizaciji, o katerem sva govorila, implicira enotno rešitev za celotno Slovenijo, a to ni mogoče. Potrebujemo več aplikacij, moramo pa imeti enoten format podatkov, na katerem temeljijo te aplikacije, in morajo biti dostopni in razumljivi. Princip ločevanja podatkov od aplikacij se zdaj uveljavlja v svetu in naše podjetje je uspešno prav zato, ker smo ta koncept začeli razvijati že pred petnajstimi leti.

Drugi trend je, da je ogromno zahtev po novostih in prenovah aplikacij, kar je nemogoče izpeljati, ker ni kadrov. V podjetju Better smo se odzvali tako, da smo investirali v orodja za nizkokodno izdelavo aplikacij, ki bistveno pohitri razvoj. Razvijalci pa moramo zagotoviti tudi ustrezno uporabniško izkušnjo. Aplikacije, ki jih uporabljajo danes, so pogosto zastarele in niso primerne za uporabo na ravni, ki jo pričakujemo, in jih je z uporabniškega vidika možno narediti bistveno bolje.

Vse te trende smo pravočasno prepoznali – niso samo prihodnost, so že naša realnost. Ker ponujamo rešitev za vsa ta tri področja, smo zdaj v zelo dobrem položaju, sploh ker smo eni redkih, če ne edini na svetu, s to kombinacijo ponudbe.

Bo z digitalizacijo odpravljena težava osebnih zdravnikov, ki se na primer veliko časa ukvarjajo s pripravo dokumentacije za zdravstvene komisije, ki odločajo o dolgotrajnih bolniških staležih? Podatke vnašajo ročno in dokumente dostavljajo v fizični obliki, čeprav so morda od specialistov prispeli v elektronski obliki.

To je tipičen primer tega, kar sva ravno govorila. Ker podatki niso poenoteni, jih je treba prepisovati. Aplikacije so zastarele in jih je treba na novo zgraditi, uporabniška izkušnja pa je slaba. V Sloveniji je bil vedno izgovor, da ni sprememb, ker ni denarja za to. Za informatiko je naše zdravstvo namenjalo polovico manj denarja kot razviti sistemi, če gledamo v odstotkih. To je odstotek, morda 1,5 odstotka. V Španiji so temu namenjali tri do štiri odstotke. In tu je moja bolečina. Zdaj je denarja dovolj, in upam, da bo državi uspelo pripraviti razpise in denar učinkovito porabiti tako, da bomo odpravili te težave.

Osnova za digitalizacijo so celostni in kakovostni podatki. Omenili ste obremenjevanje uporabnikov, torej zdravstvenega osebja s tem. Je tu mesto za umetno inteligenco?

Čedalje več podatkov v sisteme prihaja samodejno, iz naprav, ki so priključene na pacienta. Zagotoviti moramo, da se pretakajo, da jih ni treba prepisovati. Res pa največ obeta uporaba umetne inteligence, ki bi iz pogovora med pacientom in zdravnikom večino podatkov samodejno vnesla v sistem. Na tem področju je veliko razvoja in tudi pri nas se ukvarjamo s tem. Ne govorim o pretvarjanju govora v zapis, ampak kako iz prostega teksta prenesti podatke v obrazec, v strukturirano obliko. Pričakujemo, da bomo imeli nekaj rešitev pripravljenih že do konca leta.

Sodobna rešitev za digitalizacijo zdravstva po eni strani izboljšuje kakovost podatkov, po drugi strani pa obremenjuje zdravstvene delavce, ki morajo te podatke vnašati. Tu je veliko priložnosti za izboljšave, je prepričan Gornik. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ocenjujem, da bo v naslednjih petih do desetih letih velik poudarek informatike prav na zmanjšanju obremenitev zdravstvenega kadra. Slovenija pa bo morala temu slediti in spet ponavljam, potrebujemo naročnika, ki to razume in spodbuja. Pri domačih razpisih ne vidimo prav veliko tega, še manj pa podporo domači industriji, sploh podjetjem, ki so izvozno usmerjena. Pa to ne velja samo za zdravstvo. V primerjavi s tujino je to velika razlika.

Ko strankam iz tujine pokažemo sistem e-Zdravje in informacijsko podporo na Onkološkem inštitutu ter Pediatrični kliniki, kjer uporabljajo naše rešitve, so navdušeni. Za nas so to odlične reference pri pridobivanju poslov v tujini. Želim si, da bi država bolj podpirala tiste, ki izvažamo, in težko si odgovorim na vprašanje, zakaj lahko neko rešitev uvedemo v Londonu, v Sloveniji pa ne. Ob tem moram poudariti, da sicer doma ustvarimo le 15 odstotkov prihodkov, vse ostalo pa v tujini, po vsem svetu.

Napake pri rokovanju z zdravili v slabo digitaliziranih bolnišnicah države članice OECD vsako leto stanejo 54 milijard dolarjev, pacienti pa lahko zaradi tega v bolnišnicah preživijo dodatne tri milijone dni. Pravite, da je za Slovenijo smiseln prvi korak pri digitalizaciji zdravstva prav digitalizacija predpisovanja zdravil.

Seveda. Prvič, ker so zdravila drugi največji strošek v zdravstvu, in drugič, ker imajo res velik vpliv na izid zdravljenja. Digitalizacija lahko pomaga pri racionalizaciji porabe in izboljšanju izidov s tem, da preprečuje napake. Napaka ni samo napačno izbrano zdravilo, lahko je tudi nečitljiv predpis ali zamuda pri izdaji zdravila – vse to je zelo težko spremljati, če ni digitalizirano. Te študije so znane, zato so se tudi v Angliji in Kataloniji odločili, da je to prvi korak. Slovenija je majhna, mi pa danes – razen v primarnem zdravstvu, kjer deluje e-recept – ne spremljamo niti tega, kako se zdravila predpisujejo, ali v bolnišnicah za isto bolezen predpisujejo enako terapijo …

O uporabi zdravil v bolnišnicah vemo samo, koliko nas stanejo. Za Onkološki inštitut in Pediatrično kliniko sicer to ne velja, tam že dolgo uporabljajo našo rešitev za upravljanje z zdravili. Po uresničitvi poslov, ki smo jih dobili v zadnjem času na mednarodnem parketu, bo z našim sistemom opremljenih že več kot sto bolnišnic po Evropi. Na teh razpisih smo premagali vso konkurenco, pri projektu v Kataloniji tudi največjega ponudnika v Evropi, kar dokazuje kakovost naših rešitev. Bomo videli, ali se bomo lahko kosali tudi v Sloveniji.