Nika Prevc
Sobota, 18. 5. 2024, 4.00
1 teden, 6 dni
Sobotni intervju: Jurij Tepeš
Jurij Tepeš bo igral policaja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,12
Jurij Tepeš se zaveda teže velikega izziva, a se ga veseli in je dodobra zavihal rokave.
Še pred štirimi leti, ko se je poslovil od smučarskih skokov, si ni mogel predstavljati, da ga bo trenerski posel v takšni meri prevzel. In tako hitro. Še posebej, ker je med kariero mislil, da ne bo nikoli prestopil črte in stopil na drugo stran. Danes je prav to njegovo poslanstvo. V daljšem sobotnem intervjuju nam razkriva, kako je izkoristil priložnost in se učil od najboljših ter s kakšnimi izzivi se sooča kot glavni trener slovenske ženske skakalne reprezentance. Razgovoril se je o svoji izjemni varovanki Niki Prevc, njenem značaju, izzivih, odnosu z očetom Miranom Tepešem, komentiral je tudi slovenskega kolesarskega šampiona Primoža Rogliča, s katerim sta nekoč skupaj skakala, Petra Prevca in neprijetno izkušnjo, ki ga je zaznamovala in o kateri ima zdaj prepoved govoriti, razkril, zakaj je ljubezen do hitrih avtomobilov na "čakanju" ...
Trenerska kariera Jurija Tepeša se razvija ekspresno hitro. Ni si predstavljal, da bo temu tako. V štirih letih dela v Državnem panožnem nordijskem centru s Stenom Balohom, ki mu je bil, kot pravi sam, najboljši možen mentor, se je povzpel na sam vrh ženske skakalne trenerske piramide. Preden je ugriznil v jabolko in prevzel najboljše slovenske skakalke z nosilko velikega kristalnega globusa Niko Prevc, s katero je že delal tri leta skupaj z Balohom, se je pogovoril z družino, predvsem z očetom Miranom Tepešem, ki je pomočnik vodje ženskega svetovnega pokala. V času obnavljanja očetove jadrnice Skokica v Kanadi sta razglabljala o novi funkciji, medtem ko se je v Planici zaključevala sezona moškega svetovnega pokala.
Zaveda se, da ima pred seboj velik izziv, ki se ga ni ustrašil. Po novem ima pod svojim okriljem dve skakalki, ki sta že osvojili veliki kristalni globus - Niko Vodan in Niko Prevc. Verjame v uspešno nadaljevanje slovenskih ženskih skokov. Jasno daje vedeti, da razlik ne bo delal. A v sobotnem Sportalovem intervjuju beseda ni tekla le o skokih, ampak tudi o drugih plateh njegovega življenja.
Ko sva se pred štirimi leti pogovarjala v rubriki Druga kariera, ste dejali, da vas trenerstvo med kariero ni zanimalo in se niste videli v tej vlogi. V vašem primeru velja rek, da se zarečenega kruha največ poje …
Dokler sem bil skakalec, res nisem razmišljal o tem. Potem se je prek razvoja kadrov v športu pojavila priložnost. Rekel sem si, da si dam dve leti, naredim prvo in drugo stopnjo trenerskega izpita. Dejal sem si, da bom videl, ali mi je všeč. Hitro mi je postalo. Moram reči, da sem prišel k Stenu Balohu, ki me je zelo veliko naučil. Sprejel me je z odprtima rokama. Ni me odrinil. Že od začetka mi je zaupal in to je veliko vredno.
Zlata vreden mentor, bi lahko torej rekli?
Nedvomno je on tista oseba, ki mi je dala možnost, da se razvijam. Da se dokažem. Naučil me je veliko stvari in mi pokazal, kako lahko delaš.
Kaj vas je tako prevzelo, da ste se pri sebi začeli zavedati, da je lahko trenerski poklic vaše poslanstvo?
Delo je drugačno kot prej, ko sem bil skakalec. Več moraš razmišljati o skokih. Organizacijskega dela je precej več. Moral sem se navaditi na to. Rad delam s športniki. Ni toliko drugače kot takrat, ko sem skakal. Vseeno je, ali so to mladinke ali članice. Vse so vrhunske športnice. Veliko svojega časa vlagajo v šport.
Hitro ste prišli do mesta glavnega trenerja članske reprezentance. Ali ste mislili, da se bo to tako hitro zgodilo?
Zagotovo nisem mislil, da bo tako hitro. Priložnost so mi ponudili. Na meni je, da to priložnost izkoristim in dokažem, da sem sposoben. Kaj bo, bomo govorili potem.
Podobno kot vaš zlati moštveni kolega na mladinskem svetovnem prvenstvu Robert Hrgota, ki je prav tako v naši rubriki pred leti razlagal, da se mora še veliko naučiti za glavnega trenerja, nato pa se mu je tudi na hitro spremenil svet in je postal glavni trener moške skakalne izbrane vrste.
Stvari se hitro dogajajo. V danem trenutku se moraš odločiti, kaj je najbolje zate in ali lahko ekipi daš vse tisto, kar si želiš in kar ekipa potrebuje. Zelo sem zagnan in mislim, da lahko kakšno stvar glede izkušenj prikrijem tudi z zagnanostjo. Kakšen manko. Tisti trenerji, ki so dolga leta v svetovnem pokalu, te hitro kaj naučijo.
In še nekdo je zelo uspešen iz tiste vaše zlate generacije. Kolesarski šampion Primož Roglič, s katerim sta osvojila dve ekipni zlati medalji. Kako se spominjate njega?
Primož je bil že takrat zelo živ. Zelo zagret je bil za skoke in za drugo. Vprašanje časa je bilo, ali mu bo uspelo v smučarskih skokih ali v kolesarstvu. Pri skokih je že takrat kazal potencial, veliko tekem pa sva skupaj opravila v nordijski kombinaciji. Morda sem jaz izbral napačno kariero in bi moral prav tako v kolesarstvo (smeh, op. a.).
Ali ste se veliko ukvarjali z nordijsko kombinacijo, torej tudi s smučarskim tekom?
Tako kot Primož sem poleti poizkušal za svoje veselje.
Že prej ste se zasmejali ob tem, da ste se morda odločili za napačno kariero, jaz pa vas bom vprašal naslednje. Ali se vidite, da bi bili v preteklosti lahko kolesar?
Ne vem. Zdi se mi, da so redke stvari, v katerih sem dober. Z žogo sem popoln "levak". Kolesarstvo mogoče, kar se žoge tiče, pa sem slab.
Kako gledate na Rogličev preskok in njegove uspehe?
Po eni strani potrebuješ prave ljudi okoli sebe. To je zelo pomembno. Moraš biti trmast in potem nekako gre. Primož je res fenomen. Na vsakega "Rogliča" jih je 99 odstotkov, ki so vse naredili enako, enako vložili, ampak jim ni uspelo. En odstotek je takšnih, ki jim uspe.
Sten Baloh mu je bil pravi mentor in mu je zelo hvaležen.
Ali sta v stiku?
Ne, nisva.
Koliko stika imate s skakalci, s katerimi ste skakali?
Vidimo se pri skakalnici, ampak se ne družimo. Vsak ima svojo službo in se težko uskladimo. Z Mitjo Mežnarjem se včasih srečam, vendar redko.
Kakšen izziv je predstavljal prevzem vodenja osrednje ženske članske reprezentance? Verjetno so bila prisotna vprašanja. Vendarle je ekipa pod vodstvom Zorana Zupančiča naredila ogromno in postavila številne mejnike.
Več jih je bilo. Najprej je bilo treba sestaviti ekipo, ki ji zaupaš. Zavedati sem se moral svojih pomanjkljivosti in zbrati pomočnike, ki te lahko dopolnijo pri stvareh, ki ti manjkajo. Predvsem je to zame velik izziv, velika priložnost. Zavedam se, da je zelo veliko breme, a zdaj še ni toliko pritiska. Ta bo prisoten pred zimo na zadnji tekmi poletnega Grand Prixa in potem v zimski sezoni. Odvisno bo tudi od rezultatov. V vsakem primeru bo prisoten. Pomembno bo, da ga bom takrat postavil na stran, dekletom tega ne pokazal in nase prevzel čim večje breme. Dekleta naj čim bolj normalno skačejo in s čim manj obveznosti.
Kako ste izbrali ekipo okoli sebe?
Najprej sem vprašal, kako je z bivšimi pomočniki in kdo bo ostal. Zelo vesel sem, da je Gaber Arh ostal, ker ima veliko izkušenj z dekleti. Ene so sicer novejše, z mlajšimi imam več izkušenj. Gaber mi je pri tem zelo pomagal. Dobrodošlo je, da imaš zelo dobrega pomočnika. Andražu (Andraž Pograjc, op. a.) lahko zelo zaupam. Mislim, da imamo zelo dobro ekipo. Na Finskem je delal z enim dekletom in v zadnjih letih bil v večini serviser v finski ekipi. Letos se je menil za trenersko delo na Finskem, a smo se k sreči mi prej dogovorili. Vesel sem, da sem dobil takšnega pomočnika.
Vendarle imate zdaj pod svojim okriljem aktualno lastnico velikega kristalnega globusa Niko Prevc. Poznate jo že od prej. Ali je bilo zaradi tega lažje prevzeti mesto prvega trenerja?
Rad bi poudaril, da je v A-reprezentanci sedem deklet. Upam, da je vsaki v interesu, da bi enkrat dobila veliki kristalni globus. In da na tem dela. Z Niko sem prej tri leta že delal pri Stenu. Zelo dobro jo poznam. Vedno je meč dvorezen. Imaš šampionsko ekipo, ki je dosegla praktično vse. V poštev pride le vrh. Po eni strani je breme, po drugi strani velik izziv.
S kom ste se posvetovali glede odločitve in prevzemu glavne trenerske funkcije v ženskih skokih?
Predvsem z očetom. Ko sem dobil ponudbo, sva bila ravno v Kanadi. Skupaj sva delala na jadrnici. Kar nekaj časa sva imela za pogovor. Slišal sem se tudi s Stenom. Predvsem z družino, dekletom.
Z očetom Miranom Tepešem sta se pogovarjala o novem trenerskem izzivu v Kanadi, kjer je očetu pomagal pri vzdrževanju jadrnice Skokice.
Kaj je dejal oče?
Morda sem imel več pomislekov kot on. Priti za takšnimi zelo dobrimi sezonami je veliko večja težava kot takrat, ko ne gre in gradiš od spodaj navzgor. Oče je bil morda veliko bolj pozitiven od začetka. Sam sem skušal pretehtati vse pluse in minuse. Zelo sem bil presenečen, saj ponavadi oče ni tako navdušen nad stvarmi. Zanj to vseeno pomeni določeno breme, ampak upam, da tokrat ne bo tako. Tudi ko sem skakal, smo stvari reševali sproti.
Kot mladi skakalec ste ob mnenju očeta včasih dvigovali obrvi, vsaj tako je bilo videti. Skozi leta spoznamo, da nam starši želijo dobro, kot mladostniki pa jih ne poslušamo vedno. Kako je bilo pri vas?
Z očetom sva imela marsikdaj drugačna mnenja. Verjetno vsak teden. Spremljal je mojo celotno kariero in bil vedno zraven. Veliko je videl, jaz nikoli nisem bil prav eksploziven. Nižje sem letel kot ostali. Veliko sem se zaradi tega naposlušal s strani očeta. Ampak to je normalno. Ponavadi očetje niso tako vključeni v kariere otrok.
Zdaj bosta spet skupaj glede nato, da je pomočnik vodje svetovnega pokala v ženskih skokih.
Spet bova, ampak bo to povsem drugačno delo.
Kako pa ste mu pomagali pri delu na njegovi jadrnici Skokica, ko ste bili v Kanadi? Zdaj je šel na Havaje iz San Francisca z Jelkom Grosom, kot nam je povedal Jelko.
Pomagal sem mu jo urejati, da je lahko šel do San Francisca. Zdaj gre čez Pacifik naprej. Vzdrževalna dela. Predvsem preventiva.
Oče se lahko pohvali s prav posebnim dosežkom, če se ne motim. Kot prvi Slovenec je preplul območje nad Severno Ameriko. Ali lahko malce natančneje opišete njegovo veliko popotovanje?
Je prvi Slovenec, ki je šel skozi severovzhodni prehod. Okoli Kanade in ZDA, kjer snemajo serijo Deadliest Catch. Ta prehod je odprt en mesec na leto, sicer je leden. Plul je med ledenimi gorami. Ko mi poleti uživamo na soncu, je tam sicer ves dan svetlo, ampak je hladno. To mu je uspelo lani poleti.
Kdaj ste vi šli nazadnje z njim na kakšno popotovanje? In kam?
Pravzaprav nisem šel kaj dosti. Pri svojih 17 letih sem šel na Karibe, ampak sem nazaj letel, ker sem takrat že vse vlagal v skoke. Ne morem si privoščiti, da bi bil več kot en teden, morda dva umaknjen od skokov. To prej ni bilo mogoče in ni niti zdaj. Nimam prave službe, da bi lahko šel z njim.
Imate pa tako kot on avanturistično žilico. Videli smo lahko, kako ste predelali avtomobil v potovalnega, v katerem lahko tudi spite.
Imam žilico, vendar ne tako kot on. Včasih mi sede, da se tudi malce umirim. Da grem na hrib. On večinoma jadra. Zdi se mi, da se zdaj malce umirja. Včasih ni bilo obstanka. Jaz uživam v raziskovanju sveta, on v jadranju.
Navajeni smo bili, da ste dirkali na dirkalnih stezah. Ali ste dirkanje zamenjali za drugačne vrste adrenalin?
V življenju pridejo obdobja, ko si to lahko privoščiš. V tem trenutku si ne morem. Upam, da si bom še kdaj v življenju. Postaviti si je treba prioritete. Pri meni je bila prva stvar, ki sem se ji odpovedal, dirkalni avto. Ko si bom lahko privoščil ta hobi, bo prišel nazaj (smeh, op. a.).
Želel pa sem si po svetu hoditi s kombijem oziroma avtom. To sem si vedno želel. Prej nisem imel toliko možnosti. Morda mi zdaj tudi bolj ustreza, na starejša leta.
Koliko časa ste predelovali avto in kakšni so bili izzivi?
Določeno količino denarja imaš za obdelavo in znotraj tega proračuna delaš na avtu. Tudi prej, ko sem imel dirkalni avto, sem sam delal stvari, ki sem jih znal. To me veseli. To zame pomeni odklop. Karkoli delam na avtu, me veseli. To zame ne predstavlja dela, ampak hobi.
Za to, da je avto takšen, kot je zdaj, sem potreboval celotno poletje. Nekaj težav sem imel z motorjem. Ko sem ga lani kupil, sem moral menjati motor. Letos še menjalnik. V osmih mesecih je bil pripravljen. Če ne bi bilo težav z motorjem, bi bilo to v dveh ali treh mesecih narejeno.
Ali imate začrtano kakšno pot z novim avtom ali je zdaj premalo časa, ker ste postali trener ženske reprezentance?
Z Manco se sproti odločava glede na vreme. Zadnje dva ali tri dni narediva načrt. Enkrat si želim iti v Skandinavijo. En teden je premalo. Morda tudi Grčija. V preteklosti sem že veliko potoval z jadrnico, zdaj želim videti še z druge strani in pogledati notranjost Evrope. Velika je. Notranjosti prav veliko nisem videl. Tudi Francija, Španija, Portugalska so zanimive destinacije.
Kakšen trener ste? Še posebej če se primerjate s tistimi, s katerimi ste trenirali sami.
Predvsem je treba vprašati dekleta, s katerimi sem delal. Poskušam zaupati, zahtevam pa povratno zaupanje. Kakšno stvar preverim. Če ni tako, kot smo se dogovorili, sem strog. Predvsem verjamem, da se lahko o stvareh dogovori na lep način. Ko to ne gre, je čas, da se usedemo. Igral bom policaja. V preteklosti sem ga že veliko. Tega ne želim delati, to sovražim, ampak bom, če je to najbolje za ekipo.
V kakšnem smislu?
Predvsem da bi kakšno dekle zatavalo v napačno smer. Govorim na splošno, v življenju ali kakorkoli drugače.
Nika Prevc in Nika Vodan se lahko pohvalita kot lastnici velikega kristalnega globusa.
Ali ste se pred prevzemom funkcije pogovorili tudi z izkušenimi slovenskimi skakalkami, kot sta Nika Vodan in Ema Klinec?
Z nobeno se nisem. Le z Gorazdom Pogorelčnikom sva se. Vse so bile v večini na dopustu ali v šoli in jim nisem želel vzeti tega.
Ko ste prevzeli ekipo, pa ste se verjetno pogovorili s skakalkami, ki so v ospredju?
Skupaj smo imeli sestanek. Ne želim delati razlik med "glavnimi" in "manj glavnimi". To je zelo pomembno. Ko se bomo pogovarjali, se bomo z vsemi enakovredno.
Kako je vodja panoge Pogorelčnik s ponudbo sploh prišel do vas?
Takrat sem bil v Kanadi. Govorila sva po telefonu. Povedal mi je, kakšna je situacija. Želel sem, da mi pusti teden za razmislek. Nato sva se na sestanku dogovorila.
Kaj pa Urša Bogataj? Ali ste se morda z njo pogovarjali? Uradno še ni naznanila, da je zaključila kariero.
O tem se je govorilo že pozimi. Takrat je bil položaj takšen, da bo pomagala nama s Stenom. Tega sva se zelo veselila. Vsaka pomoč zelo prav pride. Mislim, da je Urša prava za te stvari. Upam, da pride.
Niko Prevc zelo dobro pozna, saj je z njo delal tri leta.
Če torej kdo pozna Niko Prevc, sta to vidva s trenerjem Stenom Balohom. Nika je lastnica velikega kristalnega globusa, in to pri vsega 18 letih. Kje pa so še njene rezerve?
Vedno so rezerve. Ne bi šel rad preveč v tehniko. Teh stvari ne želim obešati na zvon. Znotraj ekipe bomo vse urejali. Pri takšnih uspehih se stvari ne spreminjajo zelo na veliko. Vidim rezerve, ker sem že toliko časa delal z njo. Ko ji ne gre, je zelo v prstih, pritiska v počepu. Tam jo je treba brzdati. Ko ji gre, so stvari pri njej zelo na meji. A ko ti gre, se ti izide. Z glavo si toliko bolj prisoten in si bolj zaupaš. Poraz ni izbira. V takšni formi si redko. Vemo, da gredo pri vrhunskih športnikih kariere gor in dol. Tisti, ki čim manj niha, je res vrhunski. Bomo videli, kako bo šlo pri Niki. Upam, da čim bolje. Vedno pa so rezerve. Tudi pri "popolnih" skokih.
Kako je potekalo sodelovanje z njo v treh letih, ko je bila pri vama z Balohom? Ali je zelo vodljiva?
Po eni strani je zelo vodljiva, po drugi strani veliko zahteva od tebe, kar si kot trener tudi želiš. Zaupanje moraš dobiti s svojim delom in ne na lepe oči. Nika je tekmovalka, ki je pri 15, 16 letih vedela, kaj je njen cilj. Stremela je k temu in od trenerja zahteva več kot kakšno drugo dekle, ki se želi le imeti lepo. To mi je všeč. V tem vidim malo sebe. Trenerjem sem zaradi tega povzročil nekaj sivih las. Ponavadi je tako, da tisti, ki vlagajo več, več zahtevajo. Za trenerje je večji izziv.
Navzven je videti plaha, navznoter pa odločna in osredotočena. Kakšen karakter ima?
Točno ve, kaj želi. Navzven je videti plaha. V resnici je, a ko zaupa človeku, se odpre in pove stvari, ki so pomembne. Z javnostjo teh stvari ne deli. Ljudje smo si različni. Upam, da ji javnost tega ne zameri. Nismo vsi tako komunikativni. Rada ima svoj mir, da oddela tisto, kar je njena "služba", ostalo pa ima zase. Je bolj plaha, vendar do ljudi, ki jih pozna, niti ni. V zadnjih letih je precej napredovala. Veseli me, da se tudi v tej smeri razvija.
Kakšen pritisk bo zanjo in tudi za vas kot njenega trenerja predstavljalo branjenje velikega kristalnega globusa?
Kot za vsakega drugega trenerja. Če bi ostala ista trenerska ekipa, bi se morala s tem izzivom soočiti. Ker se je zamenjala, bo na nas še toliko večji pritisk, da je kristalni globus. Za kristalni globus se bo potegovalo vsaj sedem Slovenk, ki so še zadaj. Ne želim delati razlik. Meni je prav, da se borijo Nika Prevc, Nika Vodan, Katra Komar … Vseh sedem se mora boriti za veliki kristalni globus. Nihče ne bo delal razlik. Vse so enakovredne. So pa razlike med dekleti v karakterjih. Ene moraš bolj spodbujati, ene manj.
Da bi bile vse enakovredne za boj za veliki kristalni globus, razumljivo ni realno. Ali ste morda pri tem mislili, da bi kot ekipa skušali osvojiti pokal narodov?
Govorim o tem, da želim, da so v očeh trenerjev dekleta enakovredna. Da bomo v vsako, četudi bo v danem trenutku skakala malce slabše, vlagali svoj trud in znanje. Ko sem postal trener, sem si zabičal, da ne bom nikoli takšen. V karieri sem imel veliko trenerjev. Od vsakega vzameš najboljše in vidiš, kakšen ne želiš biti. Ne želim delati razlik med dekleti. Zato pravim, da se jih bo sedem potegovalo za globus, čeprav vemo, da to ni realno. Vse prav tako ne bodo skakale na vseh tekmah. Ni mišljeno, da se bodo, ampak da bomo vložili enako energije v prav vse.
Kako pa gledate na njeno pot v primerjavi z bratom Petrom Prevcem, ki je v Planici zaključil kariero in se podpisal pod kariero, zapisano z zlatimi črkami? Vendarle ste lep čas trenirali skupaj s Petrom.
Peter je moral vse povsem sam. Ne bom rekel, da je bilo Cenetu in Domnu lažje. Morda ravno obratno, saj sta imela letvico visoko postavljeno. Nika je spremljala svoje brate. Dva je malce presegla, do Petra pa ji še nekaj manjka. Upam, da je zanjo motivacija, da preseže brata (smeh, op. a.).
Peter Prevc in Jurij Tepeš
Kako ste doživeli njegov zaključek kariere?
Zaslužil si je takšen zaključek. Na žalost ga nisem mogel spremljati od blizu, ker sem bil v Kanadi pri očetu. Zelo sem vesel, da so mu pripravili takšen zaključek.
S Petrom vas povezuje tudi zgodba, ki vam je prinesla ogromno temnih oblakov. Kako težko je športniku v takšnih časih? Tisti, ki nimajo podobnega vpogleda v smučarske skoke, so vas neupravičeno obsojali, da ste z zmago Petru Prevcu vzeli globus, ampak si ne predstavljajo, kako težko vam je bilo.
Zelo je bilo težko. Letos sem se odločil, da o tem ne bom govoril. Imam tudi prepoved govoriti o tem s strani Smučarske zveze Slovenije. Pustimo to enkrat za seboj. Je pa težko. Nihče, ki ni kaj takega doživel, ne ve, kolikšen pritisk je. Za nekaj, za kar si ne zaslužiš. Nihče si kaj takega ne zasluži. Veliko tega sem prevzel nase in si tega nisem zaslužil.
Ali boste sodelovali tudi z bivšim selektorjem Zoranom Zupančičem, ki je slovenske ženske skoke dvignil na najvišjo možno raven in dekleta zelo dobro pozna?
Bom videl, kako bo julija. Takrat začne in videli bomo, v katero smer se bodo razvijale stvari. Zdaj ne upam reči nič. Zagotovo pa dekleta najbolje pozna. Vsaj del ekipe, nekaj pa jih tudi sam dovolj priznam.
Zoran Zupančič je zapustil mesto glavnega trenerja ženske skakalne reprezentance, s katero je postavljal številne mejnike.
Ali imate sredstev za izpolnitev začrtanega programa dovolj? Verjetno je bilo tudi težko tako hitro sestaviti program priprav.
Malce se še usklajujemo, a mislim, da jih bo dovolj. Nordijsko svetovno prvenstvo v Trondheimu je za nas kar velik cilj. Upam, da bomo šli tja na priprave, in mislim, da bomo tudi našli sredstva, da bomo šli. Za zdaj sem zadovoljen.
V ženskih skokih sodeluje manj večjih nacij kot pri moških. Kakšna je prednost in kakšna slabost v primerjavi z nacijami, kot sta avstrijska in nemška?
Prednosti so, kot je vedno v Sloveniji, da nas šport združuje. Zdi se mi, da še toliko bolj kot druge države. Ni pomembno, kateri šport je, ali je to košarka, odbojka, nogomet, smučarski skoki … Zdi se mi, da znamo stopiti skupaj. Četudi so finančne zmožnosti Slovenije manjše od finančnih zmožnosti Avstrije in Nemčije, lahko s srčnostjo nadoknadimo kakšen primanjkljaj. Nič nam ne manjka, čeprav imamo včasih občutek, da nam. Zdi se mi, da je mogoče z malce manjšimi financami prav tako kakovostno trenirati. Vložiti je treba več angažmaja in najti način, kako bi isto naredili z malce manj denarja. Na koncu se mi zdi, da so slovenski športni trenerji kar mojstri tega.
Kakšne izzive in cilje ste si zadali kot trener ženske članske reprezentance?
Recimo, da imam svoje cilje. Ne govorim rad o tem pred sezono. Že kot skakalec sem govoril, da se bomo o tem pogovarjali po sezoni, če so bili cilj izpolnjeni ali ne. Poleg tega ne bi rad na dekleta prelagal odgovornosti in pritiska, ker vem, da ga čutijo zraven. Moj prvi cilj je čim manj poškodb (smeh, op. a.). Vemo, kam sodijo dekleta. V prejšnjih sezonah so to pokazala. V vsakem primeru bo veliko medijskega pritiska, zato ga ne želim dodajati še sam.
Ali so vam odgovorni zadali cilje?
Jasno, pričakovanja so. O tem se bomo pogovarjali po sezoni.
