Kako preprečiti bitko za ustavno sodišče?

Najpreprosteje po nemškem zgledu – tako da imajo »naši« tam vnaprej zagotovljena štiri mesta in »vaši« prav tako štiri.
Fotografija: Ustavno sodišče bi moralo razsojati najtežje ustavne spore tako, da bi se politične in ideološke napetosti v družbi zmanjševale in ne zaostrovale. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Ustavno sodišče bi moralo razsojati najtežje ustavne spore tako, da bi se politične in ideološke napetosti v družbi zmanjševale in ne zaostrovale. FOTO: Jure Eržen/Delo

Zelo sem bil vesel sobotnega komentarja Luke Lisjaka Gabrijelčiča Bitka za ustavno sodišče? v mnenjski rubriki Dela 4. maja. V uredniškem »flešu« sta bila poudarjena stavka: »'Našizacija in vašizacija' ustavnega sodišča je postala očitna v širši javnosti. To ne bo ostalo brez posledic za ugled institucije.« Se globoko strinjam.

Avtor na koncu opozarja na parlamentarne volitve leta 2026, ko bo tik pred njimi (marca in aprila) potekel mandat kar trem ustavnim sodnikom (Accettu, Jakliču in Knezu), katerih naslednike naj bi torej volil takrat novoizvoljeni državni zbor. Dodajam, da bosta le nekaj mesecev prej (oktobra in novembra leta 2025) potekla mandata Mežnarjevi in Šorliju. Naslednika teh dveh bi torej utegnil voliti še sedanji državni zbor. Če bo sledil dosedanji praksi »izvoliti nam naklonjene sodnike«, se bo sedanje razmerje (po avtorju 6: 3 v korist »progresivnih«) že takrat spremenilo v 7: 2 – in še dodatno zaostrilo predvolilno kampanjo spomladi leta 2026 v še ostrejšo »bitko za ustavno sodišče«.

Desna večina bo po morebitni zmagi na teh volitvah – ob nadaljevanju uveljavljene prakse »našizacije« ustavnega sodišča – seveda poskušala to razmerje z izvolitvijo treh »svojih« sodnikov že takoj preobrniti v 5: 4 za desnico, pozneje pa še bolj.

Sedanja predsednica republike (z mandatom do konca leta 2027) bi kot predlagateljica novih ustavnih sodnikov to sicer lahko poskušala do takrat preprečevati – če njenih drugačnih predlogov drugače usmerjeni parlament ne bi hotel sprejeti, bi stari ustavni sodniki do izvolitve novih še naprej lahko ostali v svoji funkciji (če bi hoteli). Kaj bi potem naredil novi predsednik republike leta 2028 in pozneje, pa seveda ne vemo.

Iz leta v leto bo huje

Gotovo je le to, pred čimer upravičeno svari članek Bitka za ustavno sodišče – da bo vprašanje izvolitve novih ustavnih sodnikov spolitizirano iz leta v leto vse huje in z vedno hujšimi posledicami za ugled ter funkcijo ustavnega sodišča. Ta institucija bi morala razsojati najtežje ustavne spore tako, da bi se politične in ideološke napetosti v družbi zmanjševale in ne zaostrovale – vedno večja spolitiziranost volitev novih ustavnih sodnikov bo seveda nujno delovala v prav nasprotni smeri. Pa je to neizogibno? Ne bi bilo mogoče tega preprečiti? Preprečiti politično in medijsko bitko za ustavno sodišče, preprečiti »našizacijo« tega skupnemu dobru namenjenega pomembnega organa?

Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik. FOTO: Jure Eržen/Delo
Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik. FOTO: Jure Eržen/Delo
Nemci so to preprečili že leta 1949 s preprosto inovacijo – z uvedbo ustavnega sodišča z osmimi, ne devetimi sodniki (v vsakem od dveh senatov – ta dodatna posebnost nemškega ustavnega sodišča pa je za tu obravnavano vprašanje brez pomena). In z dodatnim, nikjer zapisanim »tihim« političnim dogovorom takratnih dveh političnih grupacij – »črne« CDU/CSU in »rdeče« SPD – da bodo pri volitvah ustavnih sodnikov v parlamentu vedno štiri od teh osmih mest »rezervirana« za »črne« in štiri za »rdeče« sodnike.

Čeprav je od takrat v Nemčiji nastalo in se tudi v parlament ter nato še v vlado prebilo še kar nekaj dodatnih strank, je Nemcem uspelo ta, zame naravnost genialni sistem zapolnjevanja prostih mest v ustavnem sodišču vse do danes ohraniti – in s tem Nemčijo obvarovati pogubnih posledic politične »borbe za mesta v ustavnem sodišču«, ki – nekje zelo odkrito, nekje bolj zakulisno – divja povsod drugod po svetu. Zakaj še vedno? Preprosto zato, ker se je tradicionalno v sodiščih pač odločalo v neparno sestavljenih senatih (treh, petih, sedmih sodnikov – v ustavnih sodiščih največkrat devetih) – in politične sile, ki so na ta način obvladovale ustavna sodišča (oziroma v ZDA vrhovno sodišče), niso bile zainteresirane za spreminjanje tega sistema.

Raje so se – zanimivo, prav v vseh državah! – borile s političnimi nasprotniki, da bi ta ponekod odkriti, ponekod s »tančico sodniške neodvisnosti« prikriti politični vpliv ohranile – in kadar so ga (z zmago na volitvah ali drugače) pridobili njihovi politični nasprotniki, tudi njim ni bilo do tega, da bi ga spustili iz rok. In tako se ta, za resnično neodvisnost ustavnega sodstva pogubni politični vrtiljak brez prestanka vrti kar naprej, brez konca.

FOTO: Leon Vidic/Delo
FOTO: Leon Vidic/Delo

Izbrisani

Bolj ko je sistem v neki državi star in ustaljen (ter skladen z interesi vladajočih), težje ga je spremeniti. Ko so v ZDA po veliki krizi v 30. letih prejšnjega stoletja konservativni vrhovni sodniki ogrožali izvedbo Rooseveltovega New Deala, jih je že hotel nadigrati s povečanjem števila sodnikov (kjer bi potem pridobili večino njemu naklonjeni), a so se potem konservativci raje sami umaknili – in je sistem ostal nespremenjen. V sodišču so potem trideset let pozneje močno prevladali liberalno usmerjeni sodniki in interpretirali dvesto let staro ustavo ZDA tako, da je odtlej prepovedovala rasno diskriminacijo, leta 1973 priznala pravico do abortusa kot ustavno pravico in tako dalje.

In čeprav je kmalu za tem prišlo v vrhovno sodišče ZDA več konservativnih kot liberalnih sodnikov, je njihova visoka pravna kultura in zavezanost spoštovanju prejšnjih odločitev še vse do lani obdržala ustavno pravico do abortusa bolj ali manj nedotaknjeno. Toda ko so pod Trumpom konservativci v vrhovnem sodišču končno dobili trdno večino šestih, ne več le petih sodnikov, pa je bilo te »pravne idile« konec. In so ZDA zdaj, kot vemo (seveda iz mnogih, zelo kompleksnih vzrokov) skrajno razcepljena družba – nekateri pravijo, da morda še bolj kot v času državljanske vojne med Severom in Jugom zaradi suženjstva.

In mi jim pri tem »uspešno« sledimo. Pri nas naj bi bilo, kot pravi g. Lisjak Gabrijelčič (in kot sem vse do zadnjega mislil tudi sam), sicer razmerje v ustavnem sodišču še nasprotno ameriškemu, torej 6: 3 v korist »progresivnih« (ali »levičarjev«) – a bi se že po volitvah leta 2026 lahko tudi obrnilo. A se je – presenetljivo? – to deloma zgodilo že zdaj. In to prav pri odločanju o vprašanju, ki ima za pozicijo in ugled našega ustavnega sodstva podobno vlogo kot v ZDA odločanje o ustavni dopustnosti abortusa – pri vprašanju »izbrisanih« leta 1992 in povrnitve njim storjenih krivic.

Domnevna progresivnost

Zakaj in kako je bilo to vprašanje na ustavnem sodišču že vsaj od leta 2012 nekako »zablokirano«, tu ni prostora pojasnjevati. Šele po dolgih letih serijskega odklanjanja skoraj vseh ustavnih pritožb izbrisanih je 1. decembra 2022 ustavno sodišče (po izvolitvi nekaj novih »progresivnih« sodnic) končno vendarle zbralo pet glasov za začetek obravnave najhujše (naravnost absurdne, povsem nerazumne) protiustavnosti v sistemskem zakonu (ZUSDDD).

Toda končni rezultat je bil februarja letos ravno obrnjen: celo šest glasov za ugotovitev, da je vse v skladu z ustavo – ne le ta popolni absurd v sistemskem zakonu, ampak zraven še kar celoten zakon o odškodninah, ki ga sploh še izpodbijali nismo, ker tam poprejšnje pravne poti še niso bile izčrpane! In zdaj »najlepše«: tiste najhujše, absurdne protiustavnosti v sistemskem zakonu niso razglasili za skladno z ustavo zato, ker bi šest ustavnih sodnikov res tako mislilo. Ne, tako so mislili (in razsodili) le štirje (trije pričakovani in že tam še en domnevni »progresivec«) – pet pa jih je bilo vse do konca mnenja, da je določba protiustavna in da bi jo bilo treba razveljaviti.

A ker se med seboj niso mogli poenotiti, kako (ostreje ali blažje) naj bi se ta odločitev glasila, sta dva od njih (Accetto in še eden, kot poroča sam Accetto v svojem »pritrdilnem« ločenem mnenju) potem raje glasovala za povsem nasprotno odločitev – z izgovorom, da bi drugače zadeva ostala (do nadaljnjega) nerešena! Še dva domnevna »progresivca« sta se v tej hudi (!??) dilemi torej raje priključila nasprotnikom pravic izbrisanih, kot da bi vztrajala pri svojem prepričanju v tej zadevi!

Splošno mnenje, da je razmerje sil na našem ustavnem sodišču 6: 3 v škodo »desničarjev«, se je v primeru obrambe ustavnih pravic izbrisanih torej v trenutku obrnilo na glavo. Komaj verjetno, a tako je bilo. Kakšni morebitni globlji motivi so tu kar tri domnevne »progresivce« pognali ali zvabili na nasprotno stran, je težje vprašanje – tisti javno deklarirani motiv pa je vsaj zame škandalozen. Da bi ustavni sodnik (tu celo predsednik sodišča!) pisno priznal, da je glasoval v nasprotju s tem, kar o sporni zadevi res misli (in s tem protiustavnost spreobrnil v ustavnost) – kaj takega se v zgodovini ustavnega sojenja najbrž še ni zgodilo.

Preprečiti »našizacijo«

Da se pri nas to je zgodilo, je zame znak, da je v tem ustavnem sodišču (v njegovih notranjih odnosih) nekaj hudo narobe. A ta tema presega okvire tega članka. Vrnimo se zato k uvodnemu vprašanju: kako preprečiti »našizacijo« ustavnega sodišča in politično bitko za sedeže v njem?

Najpreprosteje po nemškem zgledu – tako da imajo »naši« tam vnaprej zagotovljena štiri mesta in »vaši« prav tako štiri. A tudi brez spremembe ustave je podobno, včasih še bolje delujočo nazorsko uravnoteženost v sestavi ustavnega sodišča možno tudi pri devetih sodnikih doseči tako, da si vladna in opozicijska politična stran priznavata (in pri volitvah to spoštujeta) enako število mest za zasedbo s sodniki svoje nazorske usmeritve – če za zasedbo preostalega ali preostalih »vmesnih« mest najdeta ustrezne nazorsko nevtralne sodnike (včasih pa to funkcijo uspešno opravljajo tudi tako imenovane »swinging votes«, torej nazorsko sicer opredeljeni sodniki, za katere pa se kljub temu nikoli vnaprej ne ve, s katero nazorsko stranjo bodo v konkretnem spornem primeru potegnili).

Seveda je tak »gentlemanski« politični sporazum še pri »gentlemanih« skoraj nemogoče doseči, kaj šele pri nas. A če se kdaj pojavijo okoliščine, ki bi obema stranema v nekem trenutku tak dogovor vendarle omogočile, zakaj ne bi vsaj poskusili? Sedanja kriza v našem ustavnem sodišču po mojem mnenju kar kliče po tem, da bi obe strani lahko naredili vsaj prvi korak v tej smeri – in hkrati tudi v smeri zmanjševanja medsebojnih napetosti od zagrizenih sovražnosti na normalno politično nasprotovanje. Na primer tako, da bi »desnica« pritisnila na sodnika Jakliča, naj prizna svojo napako in odstopi – če bi se »levica« hkrati javno zavezala, da bo na tako sproščeno mesto pomagala izvoliti kandidata enake ali podobne nazorske usmeritve (ki bi ga predlagala »desnica«) – seveda z vrhunskimi strokovnimi in moralnimi kvalitetami.

Če bi bili obe strani tako (ali kakšno podobno) gesto sposobni narediti, bi bil to lahko prvi korak k ustvarjanju tolikšne stopnje medsebojnega zaupanja, ki bi potem ob približevanju volitev leta 2026 omogočila dogovor, da se predvolilna kampanja osredotoči (in omeji) na politična vprašanja in razhajanja, da pa se iz nje izključi borba za mesta v ustavnem sodišču in sklene, na primer, vsaj dogovor, da se (ne glede na izid parlamentarnih volitev!) sedanja »zanesljiva« tri desna in tri leva sodniška mesta še naprej zasedajo z enako usmerjenimi kandidati, za vmesna tri mesta pa se iščejo najustreznejši nazorsko nevtralni kandidati. Za vseh devet morajo seveda biti prvi pogoj vrhunske strokovne in moralne kvalitete.

Zelo težka naloga, vsekakor – a izplačalo bi se poskusiti.

***
Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: