Ti so tako ali drugače v tem drugem največjem grškem mestu navzoči že sedem stoletij. Srbski kralj Milutin je na primer že pred letom 1310 tam zgradil tri cerkve in cesarski dvor, v katerem se je po znanih zgodovinskih zapisih kar veliko zadrževal. Francoski general Auguste Frederic Marmont je v nekem svojem poročilu leta 1807 zapisal, da se v Solunu govorita grški in srbski jezik. Srbsko so na prelomu iz 19. v 20. stoletje govorili v treh srbskih nižjih šolah in gimnaziji, novo srbsko osnovno šolo so v Solunu odprli še leta 1934. Poleg tega je Solun v času pred 1. svetovno vojno predstavljal glavno srbsko izvozno-uvozno pristanišče. Tu je še vedno mogoče obiskati veliko srbsko pokopališče Zejtinlik, kjer je pokopanih 7441 srbskih vojakov, padlih med 1. svetovno vojno na solunski fronti. Ves material za gradnjo spomenika in mavzoleja na pokopališču so pripeljali iz Srbije. Glede na vse zapisano se ne gre čuditi, da je jugoslovanski zunanji minister Aleksandar Cincar - Marković marca 1941 ob podpisovanju pakta z Nemci javno izrazil pričakovanje, da bo ob Hitlerjevi novi delitvi sveta Solun pripadel kraljevini Jugoslaviji. Danes živi v tem mestu približno 4000 Srbov.
SRBIJA NE PREPUSTI SOLUNA NE BULGAROM NE GRKOM.
Belgrad, 16. aprila. Srbska vlada je svojim trem zaveznikom sporočila, da Srbija ne dopušča definitivne aneksije Soluna od kateregakoli zaveznika. Srbija ima do Soluna iste pravice kakor Bulgarija in Grčija. Solun mora postati skupna last vseh balkanskih držav.
Slovenec, 16. aprila 1913
Vprašanje Soluna.
Pravzaprav gorenji naslov danes nedvoumno še ni umesten, kajti o »vprašanju« Soluna doslej še ne moremo govoriti. Gotovo pa je, da bo v bližnji bodočnosti iz posesti Soluna nastalo vprašanje, ki se bo tikalo v prvi vrsti ravno nas.
Da se danes pečamo s to zadevo, je vzrok v vesteh, ki so se pojavile te dni o Solunu. Baje je turška vlada v Angori vzpodbodla našo državo, naj zasede Solun, in jo s tem pozvala na skupni nastop zoper Grčijo. Koliko je na poročilu resnice, ne bomo raziskovali, ker ne more biti danes predmet resnega razmotrivanja. Je pa vsekakor zelo značilno, da se pojavi tak načrt. Pred tedni so se pojavile vesti, da misli naša vlada vojno med Kemalisti in Grki izrabiti za priliko, da zasede Solun, kar je morala celo vlada oficijelno demantirati. Slične vesti pa so se pojavile že prej v različnih zvezah in oblikah.
In ni čuda! Kajti od Soluna smo oddaljeni le 60 km zračne črte, in Solun je pravo prirodno pristanišče vse južne Srbije, je naravni izhod naše države na Egejsko morje. Kratko in malo: ona država, ki se nahaja v posesti porečja Morave in porečja Vardarja, bi morala imeti vi rokah tudi – Solun. (…)
Grčija si je zgradila nenavadno oblikovano državo, ko je dobila v oblast makedonsko in trakijsko obalo tja do Marmarskega morja in povrh še zapadno obalo Male Azije s Smirno. Tako je zaprla najprimernejšo izhode na morje Srbiji odnosno Jugoslaviji, Bolgariji in Turčiji, katere prvo pristanišče je bila doslej ravno Smirna. Današnje gospodarsko življenje državnega sistema pa se razvija v taki smeri, da so slični položaji trajno nevzdržljivi; prej ali slej bo morala Grčija izginiti s teh obal, o tem ne more biti nikakega dvoma. (…) Solun pa ima celo le šestino grškega življa.
Kakor Turkom Smirna, tako bo nam nekoč pripadel Solun. Sedanji grško turški konflikt nam je sedaj presojati tudi s teh vidikov.
Jugoslavija, 25. maja 1921
Nedić je predlagal zasedbo Soluna
Belgrad, 14. julija, lp. Srbski državni podkomisar Perič objavlja v današnjem »Novem Vremenu« podatke o odstopu bivšega jugoslovanskega vojnega ministra generala Milana Nediča v novembru 1940. V tem članku pravi Perič, da je Nedič ob izbruhu spora med Grčijo in Italijo predlagal, da naj Jugoslavija zasede Solun, da bi tako že vnaprej preprečila izkrcanje angleških čet v tem važnem pristanišču. Toda skupina ministrov in srbskih anglofilskih generalov, ki so bili vsi člani masonske lože, je bila proti izvedbi tega načrta in se ji je posrečilo doseči, da je knez Pavle od vojnega ministra generala Nediča zahteval odstop in da je bil za vojnega ministra imenovan general Perič.
Slovenec, 15. julija 1941
Egejska Makedonija je slovanska dežela
Skoplje, 1. okt. Podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine FLRJ in član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu Dmitar Vlahov je sprejel po vrnitvi iz Pariza predstavnike tiska in odgovarjal na postavljena vprašanja.
Na prvo vprašanje »Kakšen je etični sestav prebivalstva v Egejski Makedoniji je Dmitar Vlahov odgovoril:
»Egejska Makedonija kakor tudi vsa Makedonija je bila in je še zdaj kljub nasilnim izpremembam zemljepisna, nacionalna, kulturna, etnična, zgodovinska in gospodarska celota. Egejska Makedonija ima po vseh nespornih dokazih za vso dobo, odkar se je začelo naseljevanje Slovanov do pričetka našega stoletja ali natančneje do leta 1912 slovanski značaj. To trdijo številni znanstveniki, potopisci, politični predstavniki raznih evropskih držav, ki so obiskali Makedonijo v pričetku 20. stoletja.« (…)
»Smelo lahko rečemo,« je nadaljeval Vlahov, »da nima Grčija absolutno nobenih pravic do Egejske Makedonije, niti etnografske, niti zemljepisne, zgodovinske, politične ali ekonomske pravice. (…)
Pred pol stoletjem, leta 1896, je imela Egejska Makedonija po štetju, ki je bilo izvršeno na osnovi podatkov cerkveno posvetnih oblasti, 977.489 prebivalcev, med njimi Makedoncev 365.506 (makedonski Slovani) ali 35,5 % vsega prebivalstva, Turkov pa 244.700 ali 24,6 %. Ostali prebivalci so bili Grki, Albanci, Židje, Kucovlahi in cigani.
Po balkanski vojni se je spremenil etnični sestav Makedonije, ker je del makedonskega in del turškega življa pobegnil proti Carigradu in Mali Aziji pred krvavim terorjem, ki ga je v Makedoniji izvajala posebna grška vojska. (…)
Ti podatki nedvoumno kažejo, da Grčija nima absolutno nobenih pravic do Egejske Makedonije, ki je slovanska dežela. (…)
Slovenski poročevalec, 3. oktobra 1946
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
