Glede na to, da sem bila dolga leta vpeta v slovenski smučarski tek, naprej kot tekmovalka, potem kot pomočnica trenerja in na koncu kot vodja panoge, mi ni vseeno, kaj se z njim trenutno dogaja. Še vedno imam stike s panogo, način dela in vizija pa mi nista všeč. Sem zaskrbljena za njeno prihodnost.
V biatlonu so s prihodom Ricca Grossa naredili določen napredek, pa so se vseeno odločili za menjavo glavnega trenerja. V teku na smučeh, vsaj za zdaj, kakšnih revolucionarnih sprememb ni na vidiku. Ali ni to nekoliko nenavadno?Tudi v alpskih disciplinah je prišlo do določenih sprememb, nobena od teh disciplin pa ni imela za sabo tako slabih rezultatov, kot so bili v smučarskih tekih. Skrbi me dejstvo, da nihče ne vidi kakšnih velikih težav, prav tako ni bilo narejene strokovne analize. Po koncu lanske sezone smo jo naredili, vendar je ljudje, ki so prevzeli panogo, niso upoštevali. V tako težkem športu je to ključnega pomena, prav tako je treba upoštevati kritična mnenja. Žal se dogaja, da tisti, ki na stvari opozarjajo, niso zaželeni ali pa jih celo odstranijo.
Naj bi se pa v vodstvu panoge odločili za menjavo trenerja ekipe do 16 let, Marka Gracerja, s katerim ste v svoji karieri dosegali najboljše rezultate in je bil narejen določen korak naprej.Če želimo napredek panoge, moramo načrtno delati z mlajšimi kategorijami. Že tako imamo ozko bazo tekmovalcev, zato je zanje pomembno načrtno delo, da jih pripeljemo v vrhunski šport. Velika težava je tudi, da se panoga otepa s pomanjkanjem izobraženega, strokovnega kadra, ki ima znanje, izkušnje, in še ti, ki znanje imajo, so bili dobesedno izgnani. To zagotovo ni pravi način.
Ali bi lahko rekli, da je prišlo do prevlade klubskih interesov nad reprezentančnimi?Težava je v sistemu. V odboru za teke so predstavniki klubov in zunanji ljudje, ki ne poznajo tematike, niso bili nikoli na terenu in nekateri niti ne poznajo te panoge. Rekla bom, da ti ljudje na koncu preglasujejo stroko, in mislim, da je velika težava, da niti vlečejo ljudje, ki vrhunskega športa niti ne poznajo. Prevladujejo ali klubski interesi ali osebni interesi posameznikov.
Težko je pričakovati, da bi v smučarskem teku iz generacije v generacijo ponavljali izide, kakršne ste dosegali Petra Majdič, Katja Višnar, vi, pred odhodom v biatlon tudi Anamarija Lampič ... Trenutno stanje pa je vseeno nepričakovano.Res je, in mislim, da je velika težava, da so tekmovalci, ki želijo napredovati in želijo uspeti, dejansko prikrajšani in nimajo te možnosti, ker so v ospredje postavljene druge zadeve. Zato sem tudi rekla, da me skrbi, kako bo naprej. Konec koncev se je najboljša tekmovalka po Anamariji Lampič, govorimo o Evi Urevc, v minuli sezoni popolnoma izgubila. Ker gre resnično za težek šport, je res treba združiti vse znanje in izkušnje, ki jih premoremo. Mlajši tekmovalci vidijo, da ni neke perspektive in da nimajo možnosti priti na tekme svetovnega pokala, čeprav bi si to zaslužili. Bojim se, da bomo izgubili še nekaj tekmovalcev.
Eva Urevc je že bila blizu svetovnega vrha, pred začetkom minule sezone je tudi navduševala na pripravljalnih tekmah, v svetovnem pokalu pa je popolnoma odpovedala. Ali so vam znani razlogi, zakaj je do tega prišlo?Malenkost so mi znani, dejansko pa je težava v tem, da so trenerji pri nas na določen način vse – od trenerja, ki skrbi za stroko, do svetovalca, psihologa, nutricionista ... Morda je bilo premalo pogovora z Evo, predvsem iskrenega, zaupnega pogovora, kajti včasih se je treba tekmovalcu posvečati bistveno več. Če ni pravega zaupanja, je nemogoče priti do rezultatov. Mislim, da je pri Evi manjkalo predvsem to zaupanje in pogovor.
Ker je potencial za višja mesta?V trenutnem naboru tekmovalcev je edina, ki bi res lahko posegla v svetovni vrh, in ne zdi se mi prav, da so jo kar nekako zapostavili in jo, kot sem slišala, dali na stranski tir. To, da tekmovalko njenega kova zapostaviš, ni primerno. Gre za tekmovalko, za katero bi morali narediti vse in še več.
Ali ni morda težava tudi v tem, da se tekačice in tekači prehitro zadovoljijo s svojimi rezultati?Veliko je odvisno od značaja posameznika. Dejstvo je, da če enkrat dosežeš uvrstitev med prvih deset, lahko v idealnih razmerah prideš tudi do stopničk. Da se v takem primeru zadovoljuješ z uvrstitvami med prvih 30 ali celo 40 ali s točkami svetovnega pokala, ki so zdaj do 50. mesta, ni prava pot. Ko si enkrat blizu vrha, ni več polovičarstva in moraš biti popolnoma predan temu športu. To je edina pot do uspeha. Vedno moraš stremeti k temu, da boš boljši od tega, kar si že dosegel.
Kako rešiti ta gordijski vozel, če vemo, da v teku na smučeh ni prehitevanja, čas pa neusmiljeno teče?Kot sem že dejala, potreben bo iskren pogovor. Ta želja po napredku mora biti prisotna pri vseh, treba je imeti prave ljudi na pravih mestih, ki bodo stoodstotno angažirani. Ne more se zgoditi, da si s tekmovalci enkrat na teden na treningu, drugače pa trenirajo sami. Ola Vigen Hattestad je Norvežan in zagovarja ta norveški način treninga, toda Norvežani so drugačni od nas in jih je tudi drugače trenirati. Pri njih je veliko večja baza, veliko jih je z istega območja in trenirajo skupaj. Tega pri nas ni, zato se je treba z vsakim tekmovalcem veliko ukvarjati, ker to, da trenirajo sami, ni dobro. Morali bomo delati bolj povezovalno, ker je res malo tekmovalcev in se je treba z vsakim bistveno več ukvarjati kot kjer koli drugje.
Ali bi bili lahko za vzor smučarski skakalci?Zagotovo so smučarski skoki in nordijska kombinacija ena najbolj organiziranih panog, in tudi trenerske rošade, ki se pri njih dogajajo, so premišljene, vnaprej dogovorjene, narejene zato, da bi se dosegali še boljši rezultati. Nihče ne odleti čez noč, tako kot pri nas, ki že tako nimamo trenerjev, tiste pa, ki opozarjajo na napake ali bi želeli pomagati, dobesedno brcnejo skozi okno. To zagotovo ni pravi način, na drugi strani pa so smučarski skoki lep zgled, kako bi se moralo delati.
