Živi spomeniki burne zgodovine zadnjega stoletja
Stare portoroške vile so premalo ovrednoteni dragulji slovenskega Primorja, saj se šele dobrih sto let od nastanka in po tem, ko je prvotno podobo ohranila le še peščica, vse bolj kažejo kot arhitekturna dediščina nacionalnega pomena. O tem priča nova monografija, ki predstavlja 42 izstopajočih vil, kar je sicer manj kot desetina projektov dragocenega gradiva, ki ga hrani piranski mestni arhiv.
Avtorja monografije Vile kot arhitekturna dediščina turističnega razcveta Portoroža z okolico na prelomu 19. in 20. stoletja sta Matej Muženič in Uroš Zagradnik, arhivarja iz Pokrajinskega arhiva Koper, k njenemu nastanku in razstavi pa je veliko prispeval tudi raziskovalec turistične dediščine in predavatelj na Turistici Tomi Brezovec, ki vile raziskuje že več kot 20 let. »Cesarska Avstrija se je turističnega razvoja lotila prej v Opatiji kot v Portorožu, čeprav so že leta 1830 zgradili vojaško zdravilišče Vila San Lorenzo na istoimenskem portoroškem hribčku, kjer je zdaj hotel Metropol. Že prej so tu bolnike s solinskim blatom zdravili benediktinci,« pravi Brezovec. Zdravilišče in vilo je 1875. leta odkupil tržaški arhitekt Giovanni Righetti mlajši (kot večina tedanjih tržaških arhitektov je izviral iz Ticina v Švici). Righetti je vilo obnovil, predvsem pa je v Piranu znan kot avtor projekta občinske palače na Tartinijevem trgu. Prav tako je avtor obnove notranjosti piranske cerkve sv. Jurija in kapelice v cerkvici sv. Frančiška, ki čaka na vrnitev Carpaccievega platna iz Padove.
Poleg monografije sta avtorja Matej Muženič in Uroš Zagradnik pripravila razstavo v piranskem arhivu, ki je bila nekaj časa del festivala Odprte hiše Slovenije in del festivala cvetja v skladišču soli Grando, zdaj pa gostuje še na fakulteti za turistične študije v Portorožu.
Turizem je v Portorožu uradno zaživel 25. julija 1897, ko je cesar Franc Jožef v zakoniku za avstrijsko in ilirsko Primorje določil Portorož kot zdraviliški kraj, v katerem je treba plačevati zdraviliško takso. Avgusta 1910 so v letu in pol zgradili Kur Hotel Palace. Konec 19. stoletja in vse do začetka prve svetovne vojne se je v Portorožu razbohotila turistična gradnja. V turističnem katalogu (L' indicatore di Portorose) iz poletja 1911, torej manj kot leto po dograditvi hotela Palace, lahko preberemo, da so imeli v kraju 20 hotelov in penzionov in 47 zasebnih vil, od katerih je bila večina namenjena izključno ali delno oddajanju turističnih sob, le nekaj so jih uporabljali samo lastniki. Vile so gradili premožnejši Tržačani, Avstrijci, Čehi in drugi.
Gradbeno dovoljenje v enem tednu
V Piranu, Portorožu in Strunjanu so imeli leta 1911 že kakih 50 telefonskih priključkov, električno razsvetljavo, od Pirana do železniške postaje v Luciji je vozil električni tramvaj, v Portorožu je Avstro-Ogrska zgradila prvi železobetonski pomol v morju, imeli so plinsko omrežje, nekaj lokalnega vodovoda, redne ladijske povezave z istrskimi in italijanskimi kraji, pred hotelom Palace pa prva peščena teniška igrišča in leta 1913 so odprli prvo igralnico za tujce.
Portorož je doživel tak razcvet, kakršnega je le še v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Županstvo je prosilcem za gradnjo hiš izdalo gradbeno dovoljenje v enem tednu. Graditelji so morali priložiti projekt na treh straneh (izrisano pročelje, pritličje in nadstropje), lokalni turistični urad (zdraviliška komisija) je izdal mnenje, ki pa ni bilo obvezujoče. Brezovec pravi, da je bil Portorož pravi nepremičninski raj, kjer se je na veliko preprodajalo parcele in gradilo vile, zelo podobno temu, čemur smo priča dobrih sto let kasneje, le da je bilo tedaj lažje graditi.
Stara Avstrija je imela zelo urejen franciscejski kataster, ki ga je začela izdelovati na več mestih v cesarstvu. Ena od izhodiščnih katastrskih točk ob morju je bil tudi svetilnik na rtu Savudrija. Kataster so izdelali v desetih letih in to tako natančno, da temeljne določbe večinoma veljajo še danes, poudarja Tomi Brezovec.
Prepovedano kopičenje
hlevskega gnoja
Uroš Zagradnik in Matej Muženič navajata, da je gradnjo portoroških vil v dobršni meri določal gradbeni pravilnik iz leta 1909, v katerem so v 12 točkah natančno opredelili temeljne zahteve, ki so jih morali spoštovati graditelji. Določili so obvezno razdaljo novogradnje od parcelne meje, od javne ceste, najvišjo možno višino objekta (15 metrov), razdalje med objekti, oddaljenost od obmorske promenade, ukrepe pri gradnji v bližini železniške proge. Prepovedano je bilo izlivanje fekalnih vod v morje (vse hiše so imele tedaj le greznico). Prepovedano je bilo kopičenje hlevskega gnoja, prav tako gradnja kokošnjakov, ki bi lahko negativno vplivali na počutje gostov. Mejni zidovi so smeli biti visoki največ poldrugi meter.
Petsto projektov in zelo enostavnih vlog za gradbeno dovoljenje hranijo v piranskem mestnem arhivu, vse sta obdelala avtorja monografije.
Več svobode so imeli lastniki vil pri oblikovanju parkov in vrtov ter sami arhitekturi. Vrtove so krasili vodnjaki, umetniški kipi, lepe ograje s poudarjenimi portali. Arhitektura pa je pogosto posnemala stare sloge, torej historicizem, od neorenesančnih, neoklasicističnih in neoromanskih pa vse do secesijskih slogovnih elementov. Premožnejši lastniki so si privoščili boljše arhitekte, drugi so arhitekturo zaupali gradbenim mojstrom. Zato portoroške vile nimajo enovitega arhitekturnega vzorca. Številnih ni več ali pa so temeljito predelane. Vilo San Lorenzo so porušili in zgradili hotel Metropol. Edo Mihevc se pri svojih posegih ni veliko oziral na arhitekturne dosežke s preloma stoletja. Po 60 ali 70 letih slabega vzdrževanja so stare vile razpadale, zdele so se neuporabne za čas nove estetike, zato so jih brez usmiljenja porušili.
Tomi Brezovec pravi, da je prva svetovna vojna bolj prizadela Portorož kot Opatijo, saj so to začeli graditi kakih 15 ali 20 let prej. »Vojna je doletela Portorož tako, kot prizadene pozeba sadno drevje, ko spomladi zacveti. Opatija je cvetela ravno toliko prej, da so se že oblikovali mladi 'sadeži', in je ostalo več Opatije.« Če bi se zgodila vojna dvajset let pozneje, bi bil Portorož bolj dodelan kraj. Italijanska oblast ni prinesla velikega razvoja turizmu, če izvzamemo, da je zgradila vodovod, da so vzpostavili letalsko bazo in letalske povezave ter drugo javno infrastrukturo. Portorož je pod Italijo dobil premočno konkurenco italijanskih turističnih krajev. Sicer pa so v 19. in 20. stoletju zasuli velik pas priobalnega morja. Na nasutjih so vse na novo pridobljene površine od ceste do morja: sprehajališča, plaže, skladišča soli in parkirišča med Lucijo in Piranom.
Vile skrivajo bogato zgodovino kraja in ljudi
Katalog predstavlja bogato gradivo piranskega arhiva, v katerem imajo natančno popisane vloge za gradnjo kakih 500 vil. Nekaj vil je res spomeniško zavarovanih, vendar bi morala občinska in spomeniškovarstvena služba tej dediščini nameniti še veliko več pozornosti pri njenem ohranjanju, so prepričani Portorožani. »Po toliko letih raziskav me še posebej zanimajo imena in priimki, pedigreji teh hiš: kdo je gradil, kdo so bili arhitekti, kdo stanovalci posameznih hiš, kako so jih preprodajali in kupovali, kako so jih predelovali in skrbeli zanje. Vile so živi spomeniki in veliko povedo o tedanjih časih,« je prepričan Brezovec.
Tako kot vemo za Righettija, ki je stanoval v Vili San Lorenzo, tako je propadajočo Vilo Pupini zgradil zdravnik Orazio Pupini, ki je zdravil bolezni srca in dihal. Vilo Reinländer je v neoklasicističnem slogu zgradil baron in general Wilhelm von Reinländer in jo potem preimenoval v Vilo Maria. Kasneje je postala slovensko učiteljišče in osnovna šola, še kasneje igralnica, nato je imela v njej prostore fakulteta za turistične študije Turistica, zdaj je že več kot desetletje last Janeza in Vande Deželak, a se v njej ne dogaja nič.
Zanimivi stanovalci
V portoroških vilah je živelo veliko znanih in zanimivih ljudi. V Vili Amalia je stanoval prvi direktor Drogine Začimbe Marčelo Kralj, njegov sosed je bil režiser prvih slovenskih filmskih uspešnic František Čap, kasneje je prešla v last sodnika Borisa Bekeša in njegovih sinov, diplomata Petra in njegovega brata Andreja. Vila Napoli je bila po drugi svetovni vojni portoroški zdravstveni dom, zdaj je lepo prenovljena enota izolskega doma upokojencev. V bližnji Vili Viezzoli je stanoval direktor Avditorija Jovan Nikolić, kasneje njegov sin, teniški igralec Neco, zdaj je del vile v lasti znanega ljubljanskega odvetnika.
V sosednji Vili Lucci sta živela zdravnik in direktor zdravstvenega doma Davorin Kolšek in njegov sin, znani kardiolog Borut Kolšek, pred nekaj leti pa je del vile odkupil srčni kirurg Tomislav Klokočovnik. Prav razpršeno lastništvo portoroških vil je zaradi različnih interesov in finančne sposobnosti pogosto eden od razlogov za njihovo neurejenost in propad. Vila Virginia je bila hotel, po vojni je bil v njej sedež Udbe in vojne uprave cone B, potem jo je odkupil podjetnik Damjan Kozjak in jo dal porušiti, zdaj parcela že dolgo čaka na novo stavbo z apartmaji. Vila San Marco, pred tem Vila Furian, zgrajena konec 19. stoletja, je že dolgo last Splošne plovbe Portorož, a jo ta že leta brez uspeha prodaja. Kaj vse bi znale povedati vse te vile!
