Polona Frelih, kandidatka Resnice: »Zdaj je res zadnji trenutek, da ustavimo brezumno politiko v Evropi!«

Polona Frelih je v novinarski karieri nanizala vrsto uspehov. Bila je tudi prva, ki je v slovenski medijski prostor o gruzijsko-ruskih in ukrajinsko-ruskih spopadih prinašala poročila, ki so spodkopavala popačeno sliko, ki so jo ustvarjali osrednji zahodni mediji.

Namesto da bi bila od kolegov zato deležna pohval, pa se je morala soočati s poplavo kritik.

Danes je kandidatka stranke Resnica na evropskih volitvah.

10 ni samo za piflarčke  https://t.co/97u5YzV6zr

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) May 14, 2024

Polona Frelih je začela svojo novinarsko pot v zunanjepolitični redakciji RTV Slovenija. V tem času je opravila pripravništvo na sedežu CNN, v Atlanti. Po vrnitvi v Slovenijo je bila nekaj časa sodelavka projekta CNN World Report.

Leta 2007 je postala dopisnica Dela v Moskvi, kjer je ostala do leta 2013.

V tem času je naredila številne intervjuje z znanimi osebnostmi ruske opozicije, vključno z Garijem Kasparovom, Borisom Nemcovom, Ljudmilo Aleksejevo in Eduardom Limonovim.

Slovenija bi morala biti nevtralna, pa ni. Le kaj smo spet podpisali?

Naša politična "elita" nam dela škodo na vsakem koraku. Sodijo na smetišče zgodovine. https://t.co/eOCPn33efc

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) May 12, 2024

Med rusko-gruzijsko vojno avgusta 2008 je že pred začetkom vojne prišla v Gruzijo in je med vojno in po njej od tam kot prva novinarka na svetu tudi poročala.

Julija 2013 se je udeležila zaprtega srečanja med znanim ameriškim žvižgačem Edwardom Snowdnom in predstavniki mednarodnih humanitarnih organizacij ter pravniki, ki je potekalo v varovanem tranzitnem območju moskovskega mednarodnega letališča Šeremetjevo.

Snowdna je fotografirala in s tem javnosti omogočila potrditev, da se Snowden, ko je na ruskem letališču ostal z razveljavljenim ameriškim potnim listom, res nahaja v tranzitni coni letališča Šeremetjevo.

Poročala je tudi iz Ukrajine. Ko so se leta 2014 po puču začeli spopadi med silami kijevskega režima in upornikih na vzhodu države so bila njena poročila s terena pogosto v neskladju s takrat uradno priznanimi resnicami o tem spopadu.

Namesto da bi bila od kolegov v lastnem časopisu deležna pohval se je morala soočati s pogostimi kritikami in pritiski, ki so prihajali tudi iz krogov ukrajinske diaspore.

V Ukrajini so jo skupaj s še nekaj novinarji dali tudi na seznam »Mirotvorec«, spletno stran, na kateri so s podporo kijevskih oblasti objavljena imena domnevnih »sovražnikov« Ukrajine.

Čeprav so se njena poročila in napovedi izkazala za utemeljena je leta 2016 razočarana zapustila novinarske vrste.

Danes je druga na listi kandidatov stranke Resnica za evropske volitve in poskuša ljudem omogočiti, da glasujejo za drugačno zunanjo politiko.

Iz anonimnosti si se podala v politiko, na evropske volitve. Zakaj si se odločila za ta korak?

Zato, ker je zdaj res zadnji trenutek, da ustavimo brezumno politiko v Evropi, ki smo ji priča v zadnjem času, pri čemer imam v mislih predvsem vojno v Ukrajini.

Če ne bomo zdaj ustavili militarizacije in podpihovanja, bo Evropa v vojni, mi pa bomo pošiljali naše ljudi na vzhodno fronto. In to je zame rdeča črta. Zato sem se odločila, da kandidiram. V tem vidim tudi možnost, da ljudem dodatno odprem oči, da vidijo, da nam teče voda v grlo in da moramo nekaj narediti.

V Sloveniji se vse, kar vsaj malo diši po politiki, hitro zbanalizira, češ, politikom gre samo za denar in podobno. V mojem primeru zagotovo ne gre za to. Tu se vidi naša provincialnost. Bolj kot cilj me zanima pot, da na tej poti ljudem povem, kaj se dogaja.

Sama sem se namreč leta 2016 umaknila iz novinarstva, ker sem imela občutek, da sem kot Don Kihot, ki se bori z mlini na veter.

Imela sem srečo, da sem Ukrajino vse od leta 2005 spremljala od blizu in sem na lastne oči videla vse faze njenega propadanja od Oranžne revolucije naprej. Lahko razumem, da ljudem, ki nimajo moje izkušnje, ni bilo jasno, kaj se pravzaprav dogaja v  Ukrajini.

12.4.2024
Top 10 drzav, ki so dobavile (rdece) Ukrajini svojo tezko oborozitev v obdobju 24.1.2022 - 29.2.2024 (crno-ne dobavljeno)
Slovenija 12.3% pic.twitter.com/QofN1kJkag

— CheGuevara (@Che27Che) May 12, 2024

V Sloveniji mnogi na vse skupaj gledajo na zelo poenostavljen način; da so pač tam bili Ukrajinci, ki so živeli v miru in svobodi, si želeli postati del zahodnih institucij in napredka, ko so se začeli približevati EU in NATO, pa jim je agresivni Putin z Rusijo to svobodno izbiro preprečil in jih neizzvano napadel iz sebičnih razlogov, da bi si prigrabil njihovo ozemlje. Po svoje gre za prepričljivo zgodbo. Kako gledaš na to razlago, ji kaj manjka?

Moji prvi sumi, da je z znanimi zgodbami o Ukrajini marsikaj narobe, so se pojavili, ko sem šla leta 2015 v Donbas in so mi tam ženice in ženske pripovedovale, kaj se dogaja. Nisem videla razlogov, zakaj bi mi neka stara babica lagala in tudi jaz nisem imela razlogov, da bi širila laži.

In kaj so ti ljudje, te ženske v Donbasu pripovedovale?

Pripovedovale so mi, kako neselektivno ukrajinske sile bombardirajo civilna naselja in soseske in kako ukrajinski vojaki, ki so bili tja napoteni, sploh niso vedeli, zakaj so tja prišli. Rekli so jim, da so prišli na vzhod ščititi Ukrajino pred Rusijo.

To je znano iz Slovenije, tako so bili tudi vojaki JLA leta 1991 prepričani, da branijo Jugoslavijo pred zunanjo agresijo...

Točno tako, isto. Tam so bili tudi odredi Desnega sektorja, ki so streljali na druge vojake, če ti niso hoteli streljati na civilne objekte. V vasi Stipanovka, mi je o tem pripovedovalo veliko prebivalcev.

Ampak takrat je vladala takšna blokada, da v medijih tega nisi mogel prebrati. Imela sem srečo, da so na Delu moje reportaže objavljali, ampak mogoče bolj zato, ker že dolgo časa nismo imeli profesionalnih redakcij in se uredniki s tem niti niso veliko ukvarjali, zato so te zgodbe »šle čez.«

Vse dokler ni začel del ukrajinske diaspore na Delo pisati pritožb, da moje poročanje ni sprejemljivo. Pojavili so se očitki, da poročam »prorusko«, čeprav je v resnici šlo le za resnicoljubnost.

How would the Americans react if we placed our missiles on the border between Canada and the United States or on the Mexican border?

Not a single inch to the east, they told us in the 90s.

And what do you know? They cheated.

They just deceived us blatantly.

Five ways of NATO… pic.twitter.com/6jS03TTb2E

— Ignorance, the root and stem of all evil (@ivan_8848) May 19, 2024

Kako si takrat ocenjevala situacijo?

Naivno sem verjela, da bodo moje zgodbe pripomogle k rešitvi situacije. V Donbasu je vladala humanitarna kriza. Ukrajina je bila vedno med najrevnejšimi državami v Evropi, na to dodajte še nekaj let obstreljevanja in dobimo katastrofo.

Prebivalci Donbasa so ostali brez vode, ogrevanja, brez dohodkov, hrane, pokojnin in drugih socialnih transferjev. Groza. Humanitarno pomoč jim je pošiljala Rusija. Ko sem pisala o ruski humanitarni pomoči, so se v Sloveniji vsuli popolnoma neobčutljivi komentarji, da je »treba vse razstreliti«, ker v kamionih s humanitarno pomočjo v Donbas prihajajo ruski vojaki in podobno. To seveda ni bilo res.

Glavna obtožba je takrat bila, da je Rusija čez mejo pošiljala vojake. No, na Krimu so bili stacionirani, ampak drugje jih v resnici ni bilo, vendar je to postalo znano šele čez leta, o tem je na primer poročal švicarski polkovnik Jacques Baud. Si videla takrat te ruske vojake v Donbasu?

Ne, teh vojakov tam ni bilo. Zgodilo se je, da so nekateri vojaki v Donbasu povedali, da so na primer iz Čečenije, da so si vzeli dopust in prišli boriti v Donbas in podobno.V veliki večini je šlo za vojake, ki so prestopili iz ukrajinske vojske ali za domačine, ki so se uprli kijevskim enotam.

Takrat so se v Ukrajini na strani upornikov proti Kijevu borili tudi mladi prostovoljci iz Rusije in najbolj grozno je bilo, da jih je Rusija ob vrnitvi celo aretirala. Zato, ker Rusiji ni bilo v interesu zaostrovanje. Želeli so še naprej imeti dobre odnose z Zahodom in rešiti vse na miren način.

Kasneje sem delala za ruski medij v Sloveniji, za RTBH, in tudi tam jim ni bilo všeč, da se toliko ukvarjam z Donbasom. Odločili so se, da »ne bomo več pisali o politiki.«

Ker so še zmeraj želeli biti v dobrih odnosih z Zahodom, so objavljali samo lepe, stereotipne zgodbice o Rusiji. Želeli so umiriti razmere.

Strah jih je bilo, da jih ne bi prepovedali, zato so raje postali popolnoma apolitični. Takrat sem bila zelo razočarana nad Rusijo, ker se mi je zdelo, da se ne postavi za svoje ljudi, v resnici pa je bila v ozadju »visoka politika.«

Zelensky mocking Crimea's shortage of water, after Kiev cut off a key canal. pic.twitter.com/zWI5s4Y0D5

— Chebureki Man (@CheburekiMan) May 18, 2024

Obvladaš ruski in ukrajinski jezik?

Rusko govorim zelo dobro, ukrajinsko pa lahko berem in razumem. V Ukrajini so seveda vedno govorili predvsem rusko, z izjemo na zahodu. Ko sem leta 2007 prvič prišla v Lvov in po rusko vprašala, kje je kakšna internetna kavarna, sem nazaj dobila osorne odzive. Ugotovila sem, da je na zahodu Ukrajine bolje govoriti kar po angleško. Sicer pa Ukrajina danes, to je – ameriška kolonija.

In ta odnos do tebe s strani javnosti in kolegov je bil nato kriv, da si novinarstvo zapustila?

V tistem času so me radikalizirani Ukrajinci zaradi pisanja zelo nadlegovali. Pa tudi Slovenci. Neprestano so prihajala pisma s kritikami. Nihče od urednikov mi ni rekel, »mi bomo stali za tabo, te podpirali«.

Nasprotno, otročje so me spraševali, če »kaj hodim na rusko veleposlaništvo«, pa do takrat niti enkrat nisem bila tam, z Rusi v Sloveniji sploh nisem imela stikov.

Urednik Sobotne Priloge Ali Žerdin me je poslal na intervju z ameriškim veleposlanikom za človekove pravice Stephenom J. Rappom, ki je bil v resnici »zagovor« na ameriškem veleposlaništvu. Tam me je namreč pričakal takratni veleposlanik Brent Hartley, ki je bil pred prihodom v Slovenijo na ameriškem State Departmentu desna roka Victorie Nuland, arhitektke katastrofe v Ukrajini. Prav po ameriško prijazno mi je očital, da sem v Donbasu morda »padla pod vpliv ruske propagande«.

Na koncu mi je rekel, da bi se z veseljem še kdaj srečal z mano in naj najinega pogovora ne razumem napačno. Imela sem ga vrh glave, zato sem mu odgovorila: »Z veseljem, vendar morate vedeti, da imam rada Rusijo.« Bil je čisto šokiran. »Pa kaj je s to Rusijo, tudi mnogi Američani so navdušeni, ko jo obiščejo,« je komentiral. Nikoli več me niso poklicali.

Stephen J. Rapp, ki je med drugim strokovnjak za genocid, mi je v intervjuju med drugim pojasnil, zakaj »holodomor« v Ukrajini v času Sovjetske zveze po klasični Lemkinovi definiciji ni bil genocid, češ, da ni bil uperjen izključno proti Ukrajincem. Sedaj so Američani zaradi politike obrnili ploščo in so veliko lakoto opredelili kot genocid proti Ukrajincem. V resnici so takrat zaradi lakote umirali tudi v Povolžju in Kazahstanu.

Niso vse ženske kot Fajonova in Musarjeva- obstajajo tudi ženske, ki se ne prodajo! https://t.co/8ZnENjI3Qq

— Natawe (@NATAWEH) April 24, 2024

Ta odnos, predvsem pa odnos kolegov te je torej najbolj prizadel?

Ja, to me je prizadelo predvsem na osebni ravni. Ni šlo namreč samo za novinarske kolege, nekateri so bili tudi tudi moji prijatelji. Čeprav sem delala po svoji vesti in pisala, kot sem mislila, da je prav, so me gledali postrani, kot da sem neka plačanka, kar sploh ni bilo res.

Ko so iz Dela odpustili eno od mojih redkih zaveznic Katerino Vidner Ferkov, sem se tudi sama odločila za odhod. Enostavno nisem zdržala pritiska. Takrat je Vlasta Jeseničnik na novinarskih dnevih javno izjavila, da je »s Polono Frelih v Slovenijo prišla ruska propaganda.«

pic.twitter.com/iBPqEc6kuO

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) April 28, 2024

Potem vidiš, kako nizko se nekateri spustijo.

Na rojstnem dnevu pri novinarski kolegici, se je trenutni voditelj Globusa Adrijan Bakić neumno šalil in me spraševal, »koliko me plačuje Rusija«?

S temi ljudmi od takrat nimam nobenih stikov, čeprav smo na RTVSLO skupaj delali 10 let.

Tudi zaradi osebne izkušnje nikoli ne bom kupila zgodbe o depolitizaciji javne televizije.

In kako ocenjuješ poročanje sedanjih medijev o rusko-ukrajinski vojni?

Ob začetku vojne sem rekla, da bi moralo biti na vseh teh prispevkih opozorilo, da gre za propagandne izdelke. No, zdaj se že malce trudijo, da bi poročali nekoliko bolj uravnoteženo, saj se dogodki niso izšli v skladu z napovedmi.

Bi pa bilo potrebno vprašati profesorje novinarstva s FDV, na primer Marka Milosavljevića, za kakšno novinarstvo se dejansko zavzemajo, glede na razne okrogle mize o lažnih novicah, o sovražnem govoru in podobno.

O Ukrajini se poroča zelo enostransko, pa se jim to nikoli ni zdelo problematično.

Sprašujem jih, zakaj sploh verjeti »mainstream« novinarjem in medijem, če pa so se že tolikokrat »opekli«?

Tu so primeri Kosova, iraške vojne, Afganistana, kemičnega napada v Siriji – zakaj bolj verjeti novinarjem, ki so že tolikokrat pogrnili na vsej črti, kot pa denimo alternativnim medijem in t. i. »citizen journalists«, kar ne vem, kako bi ustrezno prevedli.

Zanimivo je, da si se morala zagovarjati tudi zaradi tega, ker si »pofotkala« Edwarda Snowdna, ki je z razveljavljenim ameriškim potnim listom obtičal na letališču v Moskvi, čeprav je bilo to v resnici v javnem interesu in je šlo pri tvojem poročilu o tem zapletu za pomemben novinarski uspeh?

Takrat sem prvič doživela, kaj je to medijski linč in tudi zanj je v resnici kriva moja resnicoljubnost. Nekoliko nespretno sem zapisala, da sem se do Edwarda Snowdna prebila pod krinko delavke človekoljubne organizacije, v resnici pa me je na srečanje povabil uslužbenec človekoljubne organizacije Amnesty International, ker sam tja ni mogel.

S tem, kar sem napisala, nisem bila v celoti zadovoljna, saj sem bila res v velikem stresu. Na letališču je bila norišnica, ogromno novinarjev, ki so se prerivali kot nori, sodelavci tajnih služb, telefon mi je slabo delal še teden dni.

Nekateri novinarji in uredniki iz Dela so mi v zasebnih sporočilih laskali, »da je šlo za novinarski dosežek desetletja«, za novinarsko nagrado pa so me predlagali šele na prigovarjanje dveh kolegic. Nagrade nisem dobila.

Srečanje s Snowdnom mi je sicer odprlo oči tudi, kar se tiče povezav nekaterih človekoljubnih organizacij z Američani. Da vse ni tako kot pišejo zahodni mediji, sem sicer ugotovila že med vojno v Gruziji leta 2008.

O tej vojni sem namreč poročala kot prva novinarka na svetu, saj sem bila ob začetku napada čisto slučajno na meji med Gruzijo in Južno Osetijo. Že takrat se je v novinarskih krogih začelo šušljati, da me je o začetku napada verjetno obvestila »kakšna tajna služba.«

V resnici pa si tja prišla čisto po naključju?

Ja, navdušil me je novinarski kolega iz Baskije, ki je pisal odlične, popolnoma surrealistične reportaže iz južnoostinske prestolnice Chinvali. Za povrh vsega je v Južno Osetijo prišel čez prelaz Roki iz Severne Osetije, o katerem krožijo neverjetne zgodbe.

Odločila sem se, da hočem tudi jaz čez prelaz Roki, kar dovolijo samo državljanom držav Skupnosti neodvisnih držav (SND). Na taboru »Naši« oziroma Putinove mladine sem spoznala nekoga iz Vladikavkaza, ki  mi je obljubil, da me lahko spravi čez.

Ko sem prišla v Vladikavkaz zaradi spopadov nisem več mogla prečkati meje.

Ker sem trmasta, sem se odločila, da bom v Chinvali prišla preko Tbilisija.

Vrnila sem se v Moskvo in že naslednji dan odletela v Tbilisi, kjer sem si teden dni urejala dokumente za prehod meje.

Ravno na dan začetka vojne med Gruzijo in Rusijo sem se znašla na gruzinski nadzorni točki Ergneti.

In kako je bilo to videti?

Prvič v svoji novinarski karieri me je bilo dejansko strah. Kakšen kilometer do nadzorne točke mi je taksist rekel, da ne gre naprej, zato sem šla peš.

Nikjer žive duše, v ozadju so odmevali streli.  Ob nadzorni točki so pravoslavni duhovniki že blagoslavljali gruzinske vojake. Niso me pustili naprej, nazaj pa si nisem upala.

Za nekaj ur sem obtičala na nadzorni točki, pogovarjala sem se s prijaznim mladim gruzinskim vojakom. Nato je prišel poveljnik, ki mi je čisto po vojaško ukazal, da moram nazaj, ker se bo začela operacija.

Protestirala sem, da si ne upam, a nisem imela izbire. Ko sem se vračala, mi je pod noge celo priletel strel in ker sem to doživela prvič, sem mislila, da je petarda. Res grozen občutek.

Kak kilometer naprej sem na srečo naletela na skupino gruzinskih novinarjev, ki so me vsi osupli spraševali, kaj se mi je zgodilo.

Od strahu sem bila vsa zaripla v obraz, poleg tega sem imela moderno majico, z enim običajnim in enim odrezanim rokavom.

Starejšemu kamermanu sem se tako zasmilila, da me je vzel kar k sebi domov, kjer sta me z ženo gostila dva tedna in mi pripravljala najboljše gruzinske specialitete.

Ko sem se z gruzinsko televizijsko ekipo vozila proti Tbilisiju, so se proti Južni Osetiji že valile kolone tankov. Naslednji dan so preko prelaza Roki v Južno Osetijo prigrmeli tudi ruski tanki.

Da se je vojna začela z gruzinskim napadom na Chinvali je pozneje potrdila tudi ugledna švicarska diplomatka Heidi Tagliavini. Chinvali sem vendarle obiskala, leto dni po vojni. Šli smo čez prelaz Roki, ki je res kar strašljiv.

https://t.co/JtciKgMm09

— Valerie Kochmann (@ValerieKchm) May 19, 2024

Potem nisi več imela težav z oblastmi in mediji?

Na Delo sem poslala novico, da se je vojna začela. Ker o tem niso poročale tuje agencije, novice niso objavili. Na srečo so me poklicali iz nacionalne televizije in sem tam povedala, da se je vojna začela.

V Gruzijo me pozneje niso želeli pustiti in sicer zato, ker sem med vojno obiskala tudi Abhazijo, drugo gruzinsko separatistično pokrajino, tja pa sem prišla čez nadzorno točko Adler, se pravi iz Rusije, kar pomeni, da sem po njihovo kršila ozemeljsko celovitost Gruzije.

Ker do teh odcepljenih entitet ne bi smel drugače kot tako, da greš najprej preko mednarodne meje Gruzije. Z Gruzijci se je dalo dogovoriti.

Druga zgodba je Ukrajina, ki me je - ker sem šla v Donbas preko Rusije in seveda tudi zaradi mojih poročil - dali kar na spletno stran Mirotvorca.

V Sloveniji velja prepričanje, da v medijih naj ne bi bilo cenzure. Vsaj ne v tistem smislu, da ti nekdo točno določa, kaj naj pišeš. Kako si potem razlagaš to, da se o nekaterih dogodkih v mednarodnih odnosih povsod poroča tako enostransko? Kako se to doseže?

Mislim, da smo tako pod vplivom Zahoda, da dejansko mislimo točno tako, kot nam sugerirajo najbolj vplivni zahodni mediji. Vsako odstopanje od tega je eksces. Zakaj to vem? Zato, ker sem tudi sama verjela »mainstream« medijem.

Skoraj 20 let sem bila čisto navadna, »MSM« novinarka in sem tako tudi poročala iz Rusije, dokler nisem na lastne oči videla, kaj se dogaja. Pisala sem tudi o tem, da ima Irak orožje za množično uničevanje, da se v Srbiji dogaja humanitarna intervencija ipd.

Za nas kot novinarje so bili ideali New York Times, Guardian in CNN. Ko sem delala na RTV SLO sem imela od jutra do večera prižgan CNN.

Pri njih sem bila tudi na praksi. To so bili moji vzori. In zato mi je bilo tudi tako težko, ko so me začeli novinarski kolegi napadati v stilu, »kaj si domišljaš, pa saj New York Times piše drugače« in podobno.

Takrat so sicer zahodni mediji že pisali, da so v Ukrajini tudi neonacistični bataljoni, še vedno pa so bili sveto prepričani, da se proti ukrajinskim silam bori ruska vojska, ne pa prebivalci Donbasa.

Evropsko gospodarstvo ne more biti konkurenčno, saj je talec ameriških interesov in rasizma. Iz prvega soočenja na Slovenskem poslovnem klubu (PBS)https://t.co/yoTwj4tFhQ

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) May 8, 2024

V bistvu pa so v enote obeh uporniških republik prestopali Rusi in Ukrajinci, ki niso podpirali puča v Kijevu?

Tako je, točno to se je dogajalo. Ampak zahodni mediji o tem niso poročali. Sama sem naivno mislila, da bom s tem, kar sem videla v Donbasu, ljudem odprla oči, ker me je res pretresla tragedija otrok in civilnega prebivalstva v tem delu Ukrajine.

Še posebej stare babice, ki so že v Kijevu zelo revne, na teh območjih pa te njihovo trpljenje še bolj pretrese. Začela sem že razmišljati, kako bomo tem ljudem pošiljali humanitarno pomoč. Ko pa sem prišla nazaj, sem padla na realna tla. Ugotovila sem, da o tem sploh nihče noče govoriti. Vsi so se delali neumne.

Tudi v primeru, da bi ruska vojska začela ta konflikt – čeprav ga ni – mi ni bilo jasno, kaj so potemtakem krivi civilisti, ljudje na teh področjih. In zakaj jim nihče ni želel pomagati?

To je enako, kot če bi rekli, da je zaradi napada 7. oktobra dovoljeno pobiti vse civiliste v Palestini.

To je ista logika. Pobijanje Palestincev sedaj traja že mesece, v Donbasu pa je teror trajal osem let.

6-mesečni dojenček kot živi ščit odraslemu moškemu? 3-letni otrok kot živi ščit v hiši, ki jo zadene izraelska raketa? Ti že kdo ni rekel, da si svinja? https://t.co/zhGye2dT1t

— Jaka Žumer jr. (@CirkIvan) May 19, 2024

Dobro, pojdiva sedaj na teren domače politike. Zakaj si se odločila za kandidaturo na listi Resnice?

Zato, ker je to po mojem mnenju v Sloveniji edina res prava alternativa, ki je zrasla od spodaj. Gre za »grassroot movement«, gibanje, ki ni bilo nastavljeno od zgoraj.

Nastalo je iz antikovidnih protestov in ljudskega gibanja. Ni se pojavil samo en nov obraz, ki bi takoj dobil podporo medijev.

Neprestano stiskanje ljudi v kot, zato da bi bilo več denarja za korupcijo. Stalni testi, kako daleč gre režim lahko v upogibanju človeka. Stalni posmeh umazanih elit proti ljudskim masam.

Zato eno prijazno sporočilo za Roberta Goloba in @vladaRS - Ne podcenjujte ljudstva, da… pic.twitter.com/GPxXl5scYm

— Resni.ca (@resni_ca) May 21, 2024

Lahko vidite, kako nastopa Zoran Stevanović ali pa jaz. Nismo neki roboti, ki bi govorili naučeno politično govorico.

Smo ljudje, ki govorimo z ljudskim jezikom.

Zunanja politika skoraj nikoli ni bila zelo pomembna v Sloveniji, toda zdaj, ko imamo veliko vojno že tako blizu in smo celo že blizu jedrske vojne, gre pri tem za res odločilna vprašanja.

Levica se je dobro prelevila in končno odločno zastopa "mirovniško držo" tudi v primeru Ukrajine. Sama takšno drżo zastopam že od leta 2014, za kar sem plačala visoko ceno. Bolje pozno kot nikoli. pic.twitter.com/kjdJIMY9nr

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) May 17, 2024

Katere druge stranke pa še imajo po tvoje prave odgovore na ta ključna vprašanja glede vojne v Ukrajini, odnosa do Rusije, suverenosti in podobne? Kaj je s Svobodo, SD-jem, Levico, vso parlamentarno opozicijo, z novimi strankami in listami, ki so se pojavile pred evropskimi volitvami? So vredni zaupanja?

Meni niso blizu zato, ker levica in desnica glede teh vprašanj govorita eno in isto. Tu so se glede ukrajinske krize popolnoma poenotili. Glede Gaze se sicer kažejo razlike, ampak gre morda bolj za kupovanje glasov pred volitvami.

Zelo vesela bom, če bodo končno priznali Palestino, a se hkrati sprašujem, ali bo to ustavilo napade na civiliste?

Glede vojne v Ukrajini, teme, ki jo najbolj obvladam, pa sem bila zgrožena, kako so bili vsi enoumni. Ko se je začela vojna, je imel shod za Ukrajino najprej SDS, naslednji dan pa ga je imela Svoboda.

In res ne vem, kdo je hujši, Janša, ki je šel v Ukrajino prvi, ali pa Golob, ki je tam prisegal na svoje kozaštvo.

Kar se tiče Levice, imajo pri zunanji politiki tudi dobra stališča, ampak vedno nekam vpletejo »Putinov imperializem«, ki ga v resnici ni. Mi lahko kdo razloži, kje je tu imperializem, če Putin po vsem, kar se je zgodilo, ščiti svojo manjšino?

Tu ne vidim imperializma, ruski model ni bil nikoli takšen in tudi sistem multipolarnosti ni imperialističen sistem.

Poglejmo samo, kako Rusija in Kitajska afriškim državam odpuščata dolgove in kako se ustvarja ta nov, multipolarni svet. Rusija na primer še zmeraj gradi tudi jedrsko elektrarno na Madžarskem in to pod zelo ugodnimi pogoji. Vrednost je dvanajst milijard, od tega bodo 2,5 milijarde plačali sami Madžari, 10,5 milijarde pa je posojilo Rusije, ki ga bodo brezobrestno vračali s prodajo te elektrike. Boljše in bolj ugodno se res ne da.

China patched a crack in a mountain using ceramic tiles, in a massive, world-first feat of engineering that took just 2 years — same effort would’ve taken 15 years in the US.

Get why US fears China so much? It’s not just about China’s lead in EVs, tech and AI. https://t.co/0bar9V6AOr pic.twitter.com/xFyr02hZJf

— Facts Chaser  (@Factschaser) May 20, 2024

In tudi Kitajska ni bila nikoli imperialistična država in prav tako ni začela nobene vojne. Nas pa je ves čas strah Rusije in Kitajske. Ne vem, zakaj? Pri nas je zelo razširjena rusofobija, sinofobija se krepi.

Poglejmo raje, kako svojo politiko vodi Viktor Orbán. Lahko si o njem mislimo karkoli, toda ne moremo reči, da ne skrbi dobro za interese svoje države in se povezuje.

Edini ima stike s Putinom, Ši Džinpingom in Trumpom kot zelo verjetnim zmagovalcem predsedniških volitev v ZDA.

Naša kandidatka @PolonaFrelih postavi Matjaža Nemca v kot!

Celoten povzetek izjav naše kandidatke na včerajšnjem soočenju najdete na povezavi: https://t.co/tK9NsdsNCu pic.twitter.com/jwkXhytPw6

— Resni.ca (@resni_ca) May 8, 2024

Kaj potemtakem najbolj manjka slovenski zunanji politiki?

Po moje je naša zunanja politika popolnoma zastarela. Deluje na starih konceptih.

Rusija je za njih še zmeraj Sovjetska zveza in komunizem, Kitajska je neka rdeča nevarnost in tako naprej.

Ali ni nenavadno, da se to dogaja v državi, ki je socializem svoje vrste doživela in v tem času ni bila deležna zgolj nekih omejitev, pač pa je tudi napredovala?

To je res nenavadno. Ko gledam soočenja, lahko vidim, da ni nobene polemike, da so vsi dogovorjeni z vsemi.

Navajena sem bila gledati politična soočenja v Rusiji in tam so se politiki res prepirali, zastopali so različna stališča.

Politična razprava mora biti takšna, živahna, dinamična, prepirljiva. Danes je tega manj, saj je Rusija praktično v vojni, veljajo druga pravila.

Pri nas pa vlada popolno soglasje o teh zunanjepolitičnih temah. Zadnjič so Zorana Stevanovića na javni televiziji postavili med smetnjake, v studiu pa so vsi v en glas ponavljali, da je glavna nevarnost desničarski populizem. To je edino, kar so videli v našem programu. Noro.

Na Tarčo seveda niso povabili nikogar iz Resni.ce, čeprav gledalci to želijo in pričakujejo. Javni servis bi moral po zakonu obravnavati vse kandidate enako. Tudi zaradi takšne politike smo na dobri poti. Hvala vsem, ki razumete, da zdaj ali nikoli! pic.twitter.com/Hv0UKozjx6

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) May 16, 2024

Kaj pa druge stranke, neparlamentarne, je med njimi kakšna, ki bi znala najti pravo pot. Tu je na primer Vesna, s Prebiličem, kako jih ocenjuješ?

Prebilič ne samo da čisto nekritično vedno navija za NATO, njegova občina sodeluje tudi z ukrajinsko Bučo. In Prebilič je popolnoma in v celoti »kupil« to uradno, lažnivo verzijo zgodbe o domnevnem ruskem pokolu v Buči.

Tu ni torej ničesar uporabnega. Meni je osebno na primer všeč Violeta Tomič in tudi Nič Od Tega ima zelo podobna stališča do Rusije kot mi, ampak bojim se, da še nismo tako zrela demokracija, da bi lahko uspešno izvedli eksperiment s protestniško, satirično stranko.

Mislim, da bi v Sloveniji morali najprej razviti normalen politični dialog in šele potem se lahko hecamo.

Dokler pa te polemike ni - tudi ni rešitev. Polemike, ki jih imamo, so izključno notranje politična obračunavanja. Pogostokrat zaradi osebnih zamer in pohlepa, simptom tega pa je, da smo tik pred volitvami dobili še Zelene Slovenije, se pravi še drugo zeleno stranko oziroma Svobodo 2, ki jo vodi Klemen Grošelj.

Njegova stališča glede vojne v Ukrajini so jastrebovska. Izjavil je celo, da bo Rusija po zmagi v Ukrajini zavzela celotno postsovjetsko prostranstvo, kjer tako ali tako uspešno sodelujejo v okviru Skupnosti neodvisnih držav.

Pred volitvami se pojavi neka "gospa" Vesna, ki jo takoj pograbijo medijske hiše in javnomnenjske agencije. Vesna postane konkurenca mainstream politiki. Po koncu volitev se na Vesno pozabi, a le do naslednjih, ko se ponovno zgodi njeno čudežno predvolilno vstajenje.  Zanimivo: pic.twitter.com/7mjX8ZIak3

— Domen Gorenšek (@Domen_G) May 18, 2024

Je problem v tem, ker se zunanjepolitična stališča, ki so nasprotna uradnim, sploh ne pustijo v medije, ker se nekateri ljudje že a priori stigmatizirajo kot »proruski« in podobno?

Točno to je problem. Ker nekateri politiki nimajo argumentov, začnejo nasprotnike obkladati z nekimi vzdevki in stereotipi, češ da so »plačanci Putina« in podobnimi oznakami.

Blizu mi je tudi Lipuščkova lista, ampak žal kandidira s podporo DeSUS-a in Dobre države.

Desus v Evropskem parlamentu sodi v skupino strank, ki navijajo za nadaljno vojaško pomoč Ukrajini, Dobra država pa je ob začetku vojne v Ukrajini takoj obsodila »iracionalno, agresivno, napadalno« politiko Putina.

Putina prikazujejo kot norca, kar je zame osebno infantilno, predvsem pa kaže, da so podlegli zahodni propagandi.

Rusija je osem let trpela bombardiranje, odzivati pa se je začela šele, ko ji ni preostalo nič drugega. V tem ni nič iracionalnega. Rusija ima svoje nacionalne interese, ki jih ščiti, kar je edino prav.

Tako mora ravnati vsaka resna država.

Slovenija pa sploh še ni imela resne razprave o tem, kaj je naš nacionalni interes.

 https://t.co/Iq2i3vzAlW

— Natawe (@NATAWEH) April 27, 2024

Kaj torej pričakuješ po teh volitvah?

Teh volitev ne jemljem kot nekaj zelo resnega zame osebno, čeprav so v zraku zelo resna vprašanja. Vidim jih bolj kot možnost, da ljudem pojasnim, kaj se res dogaja in jim dam možnost, da glasujejo za spremembe.

Ker drugače sploh ne bodo imeli alternative.

Demokracija pa zahteva alternative, sicer ni demokracija.

In šele po teh volitvah bomo videli, ali je v Sloveniji še prostor za alternative, ali pa smo Slovenci res že tako slepi, da sploh ne vidimo več, kaj se v svetu dogaja in katera pot je pragmatična, racionalna in prava.

Tudi Peter Pavel, zapriseženi warmonger in rusofob, je kot kaže prišel k pameti. Gre Češka po poti Slovaške? Kaj pa Slovenija? https://t.co/mkNagrbDEy

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) May 15, 2024

Kako je to sploh mogoče, glede na to, da je bila Slovenija le del sveta, ki je bil neuvrščen, kjer smo nekaj izvedeli tudi o kolonializmu, imperializmu in podobno. Kako je mogoče, da smo v tem najbolj neslavnem trenutku postali takšni veliki ameriški »pucfleki«, tako da je celo Hrvaška glede tega pred Slovenijo?

Ja, Hrvaška ima več politikov z drugačnimi pogledi, še vedno imajo nekaj alternativnih medijev in predvsem predsednik Zoran Milanović velikokrat poda zelo točne ocene.

Pri nas pa nimaš nikogar.

Tudi Mirovni inštitut je tiho, ker vemo, kdo ga financira.

Povsod je zadaj denar in ta določa politiko.

Bi tudi v Sloveniji potrebovali podoben zakon, kot v Gruziji, da se kot tuji agenti registrirajo vse organizacije, ki iz tujine dobivajo več kot 20 odstotkov svojega dohodka?

Absolutno.

V Sloveniji je ogromno takšnih organizacij, ki jih financirajo iz tujine in dejansko ne delajo v skladu z interesi Slovenije.

V Sloveniji je ogromno volivcev naklonjenih miru. Upamo, da se bo to odrazilo na podpori stranki Resnica. https://t.co/i3BbwzOa9H

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) April 26, 2024

Našo stranko so na primer javno napadali samo zato, ker se je naš kandidat javno in vljudnostno poslovil od ruskega vojaškega atašeja, s katerim je bil prej v službenem stiku.

Naslednji dan vidiš premierja Roberta Goloba in državnega sekretarja Vojka Volka na nekem zajtrku na ameriškem veleposlaništvu in vse je v najlepšem redu.

Začeti se moramo pogovarjati o Sloveniji in Evropski uniji. Dovolj starih zgodb! https://t.co/R9uris4zo3

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) May 5, 2024

Potem so tu še »nevladne« organizacije, ki dobivajo stotisoče evrov iz ameriških fundacij, ki so samo podaljšana roka njihovih tajnih služb.

A to ni problematično? Ali pa, ko Dimitrij Rupel in še mnogi drugi hodijo na ukrajinsko veleposlaništvo? To pa je sprejemljivo?

Če smo proti tujemu vmešavanju in je vsak stik že vmešavanje, potem je treba narediti konec vsem, ne pa samo nekaterim stikom.

So ta tvoja stališča v stranki tudi splošno sprejeta?

Seveda, del  našega programa je tudi zavzemanje za nevtralnost. To sprejemajo tudi ostali v stranki in tudi Stevanović vedno pove, da se vojna v Ukrajini ni začela šele leta 2022, pač pa že leta 2014.

Tudi ostali člani stranke se glede tega oglašajo na družbenih omrežjih.

Gratuitous, Calm Cruelty: The moment a single soldier illustrates the cruel spirit of the genocide he has been embedded in - by destroying the remnants of a destroyed family's kitchenware. https://t.co/LF2tIyZFlq

— Yanis Varoufakis (@yanisvaroufakis) May 19, 2024

Kaj pa Gaza, lahko človek ob tem ostane nevtralen?

Moje osebno stališče je, da ko pride do tako hudih kršitev, kot so te, ki se dogajajo v Gazi, ne moremo ostati nevtralni.

Pokole ni treba samo odločno obsoditi, pač pa jih je potrebno nemudoma ustaviti. To bi morala biti prioritete, ne pa priznanje.