Kakor je bilo javnosti sporočeno (https://www.rtvslo.si/okolje/prenovljena-uredba-predvideva-izgradnjo-sezigalnic-odpadkov-v-ljubljani-in-mariboru/707300) predvideva prenovljena uredba o sežiganju komunalnih odpadkov, poleg obstoječe celjske sežigalnice, še gradnjo dveh novih sežigalnic v Ljubljani in Mariboru. Začetek javne obravnave predloga te uredbe je predviden 15. maja.
Podobno kakor pri nedopustnem brezobzirnem skrajno škodljivem prečkanju kanala C0 (brez predhodne raziskave vplivov na okolje) preko najožjih vodovarstvenih območij ljubljanske pitne vode, domnevam, da bodo tudi v tem primeru naši odgovorni strokovnjaki ostali slepi in gluhonemi (iz strahu pred možno eksistenčno ogroženostjo) ter nadalje z veseljem prepuščali hude kršitve tehnične zakonodaje, neodgovorne javne nestrokovne nastope, trditve in namenska zavajanja javnosti strokovno nevednim, neodgovornim vodilnim uslužbencem in uradnikom, ki se jim očitno ni potrebno bati kasnejših odgovornosti ali sankcij.
Čeprav se tehnični direktor Energetike Ljubljana g. Agrež zaveda in mirno poudarja, da pri sežigalnicah komunalnih odpadkov pač ne gre brez hudo zdravju nevarnih, kakor tudi podnebju ter okolju škodljivih emisij (kot so izpušni plini, fini prašni delci, dušikovi oksidi, dioksini, furani, težke kovine itd.), pa po drugi strani skuša bralce pomiriti z navedbo, da dandanašnjo tehnologijo nikakor ne smemo primerjati s tehnologijo izpred 30 let in zatorej gradnja potrebnega (nekaj sto metrov) visokega dimnika (na potresnih barjanskih tleh) za dvig izpušnih plinov in prašnih sestavin sežigalnice iznad (strokovno še ne ugotovljenih) meja inverzije iznad ljubljanske kotline, po njegovem mnenju sploh ne predstavlja nobenih tehnoloških ovir.
V izvajanjih generalne direktorice MOP-a ga. Bolte se le na enem mestu (zelo previdno) omenja v uredbi predvidena tako imenovana letna »toplotna obdelava« 180.000 ton komunalnih odpadkov, dočim se povsod drugod namensko govori in uporablja le pojem sežiga odpadkov. Na tak način se pri poslušalcih ter bralcih hote ustvarjajo občutki, da v sežigalnicah (razen malenkostne količine pepela) izgori ter nepovratno izgine letno vseh teh 180.000 ton odpadkov. Dejanske praktične izkušnje pa kažejo ravno nasprotno. Zaradi predpisanega predhodnega sortiranja in recikliranja vseh komunalnih odpadkov moramo predhodno namreč odstraniti ter reciklirati vse uporabne biološke ter dobro gorljive odpadke (kot so papir, les, karton itd.). Tako torej preostane od predvidenih prvotnih 180.000 ton nerecikliranih odpadkov po izgorevanju običajno okoli 130.000 ton (sicer prostorninsko reduciranih) preostankov, žlindre in pepela.
Torej sežiganje komunalnih odpadkov nikakor ne pomeni njihovo popolno odstranitev, temveč se to izraža zgolj v izredno dragem delnem (okoli 30 odstotnem) zmanjšanju njihove skupne teže in (v nekaj večjem odstotku) reducirani celotni predhodni prostornini. Ti negorljivi preostanki, filtrski prah, žlindra in pepel pa se morajo (v kolikor je to mogoče) po opravljenem sežigu še nadalje delno reciklirati ali pa se morajo v celoti odvažati in deponirati na ustreznih, dragih posebnih deponijah.
Ker je gorilna vrednost teh za sežig predvidenih odpadkov zelo nizka, se mora med sežiganjem za zadostno neprekinjeno doseganje in vzdrževanje potrebnih obratovalnih temperatur (med 850°C in 1200°C) v peči dovajati še dodatno potrebne zadostne količine zraka, zemeljskega plina, nafte ali drugih vrst goriv.
Tudi napovedi g. Agreža glede skromne višine skupnih investicij (s skupno okoli 200 milijonov) za izgradnjo sežigalnice in vseh potrebnih spremljevalnih objektov ter naprav v Ljubljani so za nekajkrat prenizke. Torej so tudi »nadejanja« in obljube obeh županov, da bosta sežigalnici odpadkov pripomogli k nižjim položnicam zgolj čisto zavajanje uporabnikov. Sežiganje komunalnih odpadkov se je nesporno že izkazalo za zdaleč najdražji način njihovega odstranjevanja.
Čeprav se torej morajo sodobne sežigalnice komunalnih odpadkov striktno držati strogih evropskih emisijskih standardov, še vedno v ozračje ter v okolico sproščajo zadostne količine škodljivih snovi, da trajno hudo negativno ter nereverzibilno vplivajo na ozračje, podnebje, okolje in predvsem v njihovi bližnji okolici hudo ogrožajo zdravje in smrtnost prebivalstva. Čeprav se količinske dopustne meje emisijskih standardov stalno novelirajo in količinsko znižujejo, pa ostajajo še vedno hudo dvomljive, oziroma neznane ocene rizikov, vplivov ter posledic tako posameznih snovi, kakor tudi medsebojne vsote vseh teh škodljivih snovi predvsem na bližnjo okoliško favno in floro.
Sežiganje odpadkov pomeni tudi končno izgubo redkih resursov, ki jih ti odpadki vsebujejo. V času, ko postajata ohranjanje redkih resursov in krožno gospodarstvo vse bolj pomembni, bi se moralo na sežiganje dragocenih materialov, kot so redke kovine ali organske snovi, gledati znatno bolj kritično.
Čeprav sežigalne naprave lahko ustvarjajo energijo, pa pri tem sproščajo tudi ogromno količino C02, ki pospešuje tudi klimatsko ogrevanje.
Zatorej upam, da se bo naša stroka končno pričela zavedati našega poslanstva in na podlagi konstruktivne strokovne kritike končno pričela ustrezno delovati in ukrepati tudi na področju gospodarjenja z odpadki.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
