Komentar Mateja Fišerja: Metek v čelo
Hrvati sestavljajo vlado. Povolilna evforija zmagovalcev zelo hitro pokaže prave obraze. Posamezniki dobijo občutek nepremagljivosti in triumf volje jih kar hitro sleče. V maniri balkanske miselnosti »ne može nam niko ništa, jači smo od sudbine«*.
Tako je poslanec iz najpomembnejše stranke HDS Hrvoje Zekanović pred dnevi dvignil kar nekaj prahu, ko je za vodjo opozicijske SDP Peđo Grbina dejal, da je politični zombi. Točneje: »Mi na Hrvaškem vladamo, vi, dragi nasprotniki, pa boste kmalu tema in bi morali biti. Tema vseh tem je, kako bo Peđa Grbin kmalu visel na drevesu z glavo navzdol, figurativno, ko ga politično ubijete.
On je trenutno politični zombi, živi mrtvec, nihče ga več ne brani. Seveda, kdo bo branil živega mrtveca, zombija? Zombija moraš, kot v filmu, zadeti s kolom v srce in z metkom v čelo.« Tako je bilo v hramu demokracije. Jasno je, da se s tovrstnimi izjavami marsikdo ne strinja, so pa tudi taki, ki do tovrstnega besedičenja gojijo simpatije. Ko mediji stvari postavijo na naslovnice, se naenkrat sproži val neodobravanja. To nismo mi, to so oni, neki drugi. Spol nedoločen.
Pred tem se je zavrtel izbor za najboljšo pesem Evrovizije. Dogodek, ki je po gledanosti primerljiv z največjimi telesnokulturnimi dogodki. Letošnji je pritegnil posebej veliko pozornosti tako zaradi udeležencev, ki so se skozi kvalifikacije uvrstili v finale, kot tudi zaradi politične note, povezane z nastopom glasbenikov iz Izraela. Izrael je pač poslal skladbo, ki je bila mnogim všeč. Za tiste, ki jih politična dimenzija ne zanima, je najbolj zanimiva sama izvedba prireditve, saj gre v končni fazi za šovbiznis. Sama skladba je zgolj en del tega početja, pomemben pa je tako videz, kostumografija, skratka celostni nastop.
Zmaga Švice, ne moškega in ne ženske, je prav tako dvignila mnogo prahu, saj tako imenovana spolna nedoločenost v tej naši evropski vasi še ni popolnoma sprejeta. Ponovno se pojavi pozicija to niso naši predstavniki, to nismo mi, to so neki drugi.
Nakar se zgodi, da slovaški premier pride na obisk v manjši kraj in nanj streljajo. Najprej se pojavijo teorije zarote, a se izkaže, da je bil atentator navadni državljan, eden tistih, ki ni prišel od drugod, ampak je zrasel v družbi, kjer je tudi streljal. Ponovno se pojavi politični stampedo, da to ne sodi v današnjo družbo, to nismo mi, to je nekdo drug. Spol nedoločen. In ali res? Ko so na Slovaškem pred leti ubili novinarja, nekako niso mogli najti naročnika.
Ko s sovražnim govorom deliš družbo na naše in tiste druge, ki nismo mi, preprosto zaseješ seme zla, ki vzkali tudi čez nekaj let, in se nato naenkrat čudiš, kako se je to lahko zgodilo. Hinavska pozicija. Dovolj je, da se ob gledanju tega »nemože nam niko ništa …«** utrga samo enemu.
Vendar upanje obstaja. Hrvaški predstavnik na Eurosongu Baby Lasagna, ki se je zavihtel na drugo mesto, je denarno nagrado v višini 50.000 evrov podaril dvema bolnišnicama za otroške bolezni. Gesta, ki je doslej ni zmogel noben politik, saj tudi ko gredo v sosednjo ulico, najprej pritisnejo na števec, da si izplačajo potne stroške. Zdaj pa se pač odločite, ali boste poslušali politiko ali Eurosong. V obeh primerih lahko rečete to nismo mi, vendar bi se lahko enkrat tudi vprašali, kdo dejansko smo.
* Nihče nam nič ne more, močnejši smo od usode.
** Nihče nam nič ne more.
